Tiskane izdaje
Vprašanje o smiselnosti umestitve prvega posvetnega dramskega besedila v slovenščini na repertoar osrednjega nacionalnega gledališča je sicer prej namenjeno umetniškemu vodstvu, a ne nazadnje bistveno določa režijski pristop in premislek o želeni podobi uprizoritve.
In za to odločitev je potreben močnejši argument kot le poklon vzniku slovenske gledališke besede. Režiser Luka Martin Škof je za vsebino in način komunikacije tega dokumenta slovenske gledališke in družbene zgodovine z današnjim gledalcem izbral populistično prilagoditev, ki se naivnosti v vernem uprizarjanju Linhartove komedije izogiba prav z njenim potenciranjem in komiko oziroma smeh enači s smešenjem. Lahkotnosti te prostodušne preprostosti verjetno nakazuje tudi rešitev, ki bi popestrila uro ob šolskih obiskih.
Igralci se v Linhartovem jeziku sukajo povsem domače (dramaturg je Arko), deloma pa tudi v celostni podobi kostumov in maske Urške Recer. V ospredju so prav njihove figure, ki poskrbijo za hiter komičen učinek, pri čemer je nezanemarljiva tudi natančna, vendar predvidljiva zasedba vlog. Nina Valič kot Micka in Uroš Fürst kot župan sta v variaciji slovenskih narodnih noš kot uglašen narodnozabavni duet, Fürst kot dobrohoten, odločen, a hčerki naklonjen župan, kateremu resnost priskrbi predvsem posivelost las in mogočne brade, Nina Valič kot preprosta deklina, ki verjame v vsako predočeno danost.
Klemen Janežič kot kmečki ženin dobrega srca v opravi spominja na Kekca, nadene pa si nekoliko mrk pogled in robusten gib z mehkejšimi konturami. Zasuk, ki poštenost gospode postavi na laž, ljubezensko puščico hipoma preusmeri k domačemu Anžetu in se maščuje spolzkemu dvorljivcu lepljivih besed, njihovih likov skorajda ne oplazi, vsaj nič bolj kot katera koli druga okoliščina, in v tej neizrazitosti je težko zaznati pregovorno pokončnost ter samozavest kmečke pameti. V oblikovanju individualnih karakterjev tako ni veliko prostora za vpliv dogajalnega razvoja.
Klemen Slakonja kot Tulpenheim ugotovljeno prevaro vkorporira v svojo pozunanjeno obrazno in telesno masko, ki je že prej temeljno vodilo njegove pretirane in stereotipne karikature izumetničenega plemstva, poudarjene tudi z dodelano okrancljano vizualno podobo. Rok Kravanja kot njegov prijatelj Monkof ohranja naravnejšo in subtilnejšo lego komičnega, Šternfeldovka Saše Pavlin Stošić pa odločno in njeni vlogi primerno ravnovesje med privzdignjenostjo družbenega položaja in pridržanostjo glede na situacijo. Če že ne pri vinu, pa obvladovanje prave mere pri oblikovanju spotikajočega se pijanega pisarja pokaže Janez Škof.
Z režijsko usmeritvijo zaresne obravnave naivnega v vseh oblikah in stopnjah se popolnoma zlije glasba (Ivan Mijačević), pa tudi scenografija (Miha Horvat sonda4), ki pa k celoti vendarle učinkovito pristopa z avtonomnim učinkom, tako v premisleku sodobne preinterpretacije vaškega okolja in kmečke domačnosti kot v premisleku samega dejanja uprizoritve (z malo gledališko zaveso na prenizkem držalu), ki mimogrede omogočata tudi samostojne, a ne vulgarne komične efekte.
