Ocenjujemo: Orgija

Avtorska predstava Urške Brodar, Jureta Novaka in Katarine Stegnar. Gledališče Glej.

čet, 30.11.2017, 21:00

Na Orgijo sem neuspešno povabila več oseb, ki se sicer deklarirajo kot progresivne; izrazile so, da jim bi bilo neprijetno iti na predstavo, ki je interaktivna in ki se obenem ukvarja s seksualnostjo, ki da je zanje nekaj intimnega.

Izrazili so strah pred tem, da bi jih na predstavi spraševali o njihovi lastni seksualnosti ali pa se jih dotikali. S tem Orgija že pred dogodkom samim dregne v nevralgično točko družbe.

Ne glede na feministične in LGBTQA+ politične boje, ki že desetletja vzpostavljajo seksualnost kot sredstvo ter orodje političnega, se že ob govoru o seksualnem začno pojavljati miselne asociacije, ki vodjo k zdrsu v osebno ter zanikanju tega političnega. Seksualno je prav zato tako močno politično orodje.

Ob začetku predstave je publika opozorjena, da lahko na katerikoli točki, če ji karkoli ne bo všeč, uporabi besedo ne. S tem Brodar, Novak in Stegnar vzpostavijo varen prostor, v katerem ima občinstvo vselej možnost soodločanja o poteku dogajanja.

Predstava fizični kontakt (zavestno) ukinja ter se odvija skoraj izključno na verbalni ravni. Sprva »Stegnar«, »Novak« in »Brodar« (projekt, prav tako kot prva dela trilogije Zato sem srečen in Katarina po naročilu ohranja poigravanje z avtobiografskostjo) spregovorijo o »svojih« seksualnih izkušnjah, zatem začno naslavljati občinstvo; s posamičnimi gledalkami in gledalci, vzpostavijo očesni stik, verbalno posežejo v njihovo intimo in jim opišejo, kaj (seksualnega) bi njimi počeli.

Nestrinjanje so na reprizi, ki sem si jo ogledala sama, izrazili le trije moški; eden se je pritoževal, da je razočaran, ker ga na kavč, kjer se publika posede, ne bo odpeljala igralka, temveč igralec, druga dva pa sta zavrnila emancipacijo v »verbalnem fuku« z igralcem; vsi trije so skušali »ubraniti« svojo heteroseksualnost. Medklici, ki so se dogajali, so prihajali od istih oseb; eden izmed gledalcev je recimo izražal zadovoljstvo nad zgodbo, v kateri si moški spolno podredi žensko, ona pa ostane spolno nepotešena.

Mimo teh medklicev se kljub očitnemu nelagodju nekaterih nihče ni odločil za uporabo besede »ne«; okolje, ki so ga Brodar, Stegnar in Novak s spretno spisanim besedilom ter lucidnim razumevanjem odnosov med ustvarjalkami in ustvarjalci ter publiko ustvarili, je bilo sicer res močno seksualizirano, toda v resnici je bilo v nekaterih podobah precej sorodno siceršnji seksualiziranosti družbe, v kateri je prebivalstvo nenehno soočano z eksplicitno seksualnimi vsebinami in kjer je verbalno spolno nadlegovanje žensk še vedno vsakodnevna stalnica.

Obenem je poseg v osebni prostor ravno dovoljšen, da je izpostavljenemu gledalcu ali gledalki lahko tudi neprijetno, uveljavi pa se tudi pritisk množice: če nihče ne reče »ne«, se je dogajanju težje upreti.

Predstava s svojim ekscesivnim govorom o seksualnem publiko postopno privede do neodzivnosti za vse »pičke«, »pizde«, »kurce«, »lizanja«; visoka seksualiziranost se pojavi kot norma tega (gledališkega) okolja. Stegnar, Novak in Brodar si tako z višanjem intenzitete (verbalnih in vizualnih) dražljajev širijo meje tega, kar občinstvo razume kot sprejemljivo, obenem pa s tem seveda širijo tudi meje vpliva in moči, ki ju imajo nad gledalstvom.

Na tej točki predstava morda ne gre dovolj daleč – zanimivo bi bilo opazovati, kam lahko seže tovrstna manipulacija; bi publika, recimo, prej rekla »ne«, če bi predstava zajemala tudi fizični teater? Če bi vzpostavljali neposredne (verbalne in fizične) odnose znotraj same publike? Kdaj se pasivizirana množica odloči poseči v dogajanje in se upreti?

Orgija je predstava, ki zelo jasno izriše polje visoko seksualizirane družbe, ki močno posega v intimo prebivalstva, obenem pa ravno to intimo izrablja, da lahko še krepi svoj vpliv.

Prijavi sovražni govor