Ocenjujemo: Nigel Kennedy

Unionska dvorana, Ljubljana.

pon, 12.02.2018, 18:00

V zatišnem zimskem obdobju v Ljubljani je zasnovanje Zimskega festivala nedvomno prava poteza, prav tako vrnitev koncertov v čudovito in akustično prijazno Unionsko dvorano. Letošnji drugi Zimski festival se je začel v soboto z nastopom violinista Nigela Kennedyja in prijateljev.

Koncert je potekal pod naslovom Srečanje Bacha z Gershwinom. Za uvod sta Kennedy in violončelistka Beata Urbanek zaigrala prvo Bachovo Dvoglasno invencijo na precej nekonvencionalen način, nekoliko površno, a muzikalno vznemirljivo. Sledila je precej nemirna fuga iz Sonate za solo violino št. 1 v g-molu in s tem se je bilo Bacha, sicer napovedanega v znatno večjem obsegu, konec.

Večer se je nadaljeval v jazzov­skem duhu, pri čemer so se Kennedyju in Beati Urbanek pridružili še Rolf Bussalb na akustični kitari, kontrabasist Tomasz Kupiec in ameriški kitarist na akustični kitari (predhodno ni bil najavljen in napovedi imena nisem razumel). Začeli so s Kennedyjevo skladbo Čarovnik iz Lublina.

Gre za naivno delo, ki črpa iz vzhodnoevropskega judovskega melosa, sloni pa na nizanju solističnih improvizacij (melodičnih variacij) na violini in kitari, podloženih z različnimi izdatno ponavljajočimi se ­harmonsko ritmičnimi obrazci. Prvi del koncerta so končali s podobno strukturirano priredbo prve izmed Gershwinovih skladb, ki pa je z improvizacijskim oddaljevanjem od Gershwina vsebinsko vse bolj vodenela.

Drugi del koncerta je bil posvečen priredbam Gershwina z obilo improvizacije (boljše kot v prvem delu), z vpletanjem vseh mogočih motivov iz glasbe različnih slogovnih obdobij in porekla, ves čas v sproščenem vzdušju in z dosti zabave, kar je ob zaključku spravilo občinstvo na noge.

Kennedy je nedvomno izjemen glasbenik in violinski virtuoz, ki lahko naredi na inštrumentu, tako rekoč kar hoče. Je sugestiven, izredno temperamenten in senzibilen, ni pa ponudil priložnosti, da bi lahko spoznali še druge lastnosti, ki odlikujejo vrhunskega klasičnega glasbenika (npr. oblikovanje časa, interpretativna kreativnost v slogovnih okvirih brez pretiravanja ipd.). Tudi ostali sodelujoči glasbeniki so bili izvrstni, zlasti ameriški kitarist in pa kontrabasist. Koncert je bil zelo dobro diskretno ozvočen, kar velja vsaj za sprednji del dvorane.

Kje naj bi se srečala Bach in Gershwin, je uganka, ki je ostala nerazrešena. Tudi uvrstitev Kennedyjeve skladbe neposredno po Bachu je bilo »junaško«, zagotovo pa ne modro dejanje. Kennedyja od »klasičnih« glasbenikov loči predvsem odnos do glasbe. Ta je osredotočen na poudarjanje lastne individualnosti z izživljanjem in zabavo v glasbi, pri čemer uporablja različne glasbene stvaritve kot »potrošni material«, medtem ko se s celovitostjo njihovih poustvaritev ne obremenjuje (več?) ali pa mu je prenaporna.

Zato dogodka niti ni smiselno ocenjevati z merili, ki veljajo za klasično glasbo. Koncert bi bil v klubskem okolju gotovo lahko doživetje, za nastop v koncertni dvorani pa so nastopajoči v vsebinskem pogledu ponudili premalo. 

Prijavi sovražni govor