Tiskane izdaje
Na videz drobna knjižica kratkih zgodb Janija Virka – Med drevesi – združuje baročno razkošje avtorjeve pisave. Virk nas počasi spravlja v zgodbe, ki so pisane v dolgih, poetizirajočih stavkih. Čeprav je jasno, da smo v formatu kratke zgodbe, privabi našo pozornost ritmična, valujoča poved, ki je že zgodba sama po sebi.
Bolj kot za realizem podob gre za atmosfersko septembrsko sivino, kot na primer v zgodbi Z roba igrišča, v kateri priseljenec Mirsad izve grenko novico, in bolj kot za iskanje linearne fabulativne zasnove za razpiranje eksistencialnega obnebja literarnih junakov.
Izrazita aluzivnost Virkovih zgodb, tu je smiselno omeniti naslovno zgodbo Med drevesi, v kateri srečamo štiridesetletnega profesorja španščine, ne odpravlja točke preloma v posameznikovem življenju, toda hkrati camere obscure ne usmerja v velike lome, pač pa v skrivne, mimobežne premike. Od tod mrmrajoč glas avtorja, ki je bolj ali manj ves čas prisoten, da ga začnemo dojemati že kot enega izmed likov.
Tak primer je pisateljeva intervencija v zgodbi Klavdij na službeni poti, ko nenačitanemu in jezikovno nespretnemu Klavdiju na službeni poti večkrat priskoči na pomoč v nerodni situaciji (v njegov tovornjak se zateče mlada temnopolta ženska).
Zgodba o Klavdiju je izrazito virkovska; pa ne toliko v smislu, da zaradi opazovanega telesa v tovornjaku in kasneje v obskurnem penzionu deluje bolj prizemljeno in manj asociativno nanizano, pač pa, da prek ironičnih ekskurzov o sodobni slovenski realnosti ter premišljeno dozirani domačijskosti začutimo, kako potrpežljiv pisec je Virk; v tej zgodbi vidimo, kako z igrajočim se hehetom prodira proti bistvu.
Ko že pomislimo, da ustvarja tipske junake, s stopnjevanjem dramatičnega vzdušja, suspenzom, pa tudi žanrskim rahljanjem (zgodba o Klavdiju na trenutke spominja na kriminalko), zadene junaka v pleksus in ga vrže iz domačijske privajenosti.
Če Virk z literarnimi referencami, ki jih kolažasto lepi v uvide svojih junakov ali pa kar direktno zaslombo s knjigami, prevprašuje mejo med resničnostjo in literarno izmišljijo, imamo tudi občutek, da perfidne vezi, ki jih gradi med zgodbami, ukinjajo (samo) metafikcijsko raven.
Zgodba, ki sledi, na primer ponuja tematsko sorodnost s prejšnjo; junak pete zgodbe je Klavdijev sin. In če je oče z aluzijo na Rilkeja ušel iz okvirov predstavljivega, literatura v zgodbi Poznaš London Calling? postane nekaj, kar rešuje pred občutjem absurdnega. Virk se je s to zgodbo uvrstil med pisatelje, ki so upodabljali absurd, ne da bi ga tudi poimenovali (Dostojevski, Kafka).
Toda ko se zdi, da je Virk poustvaril občutenje absurdnega – tudi zaradi erotike – na topel, človeški način, njegova pisava, kot v zgodbi Veter v Dolomitih, postane gostejša, lepljiva, brezkompromisna. Predzadnja zgodba, ki resonira z Zajčevim Velikim črnim bikom, ima kovinski odmev.
Stoji sama zase, malodane na koncu zbirke, vendar ujeta, tudi zaradi dekleta z darwinovim sindromom iz prve zgodbe, v ciklično strukturo. Poprejšnji avtorjev hehet in ironija ponikneta, kar privre na plan, je paničen občutek konca in samote. Če Virk v Zadnji zgodbi ne bi omenjal sprijaznjenosti, bi nam vleklo kocine pokonci.
