Recenzija knjige: Bolje predsodki kot izolacija

Gaute Heivoll: Čez kitajsko morje. Založba Zala, Hlebce 2015, prevod Darko Čuden.

tor, 03.11.2015, 20:00

Eden temeljnih problemov pri soočanju s tako imenovano drugačnostjo – že sam termin se zdi povsem neprimeren, saj nakazuje, da obstaja nekakšen idealen profil človeka, od katerega nekateri odstopajo – je tako pri nas kot drugod v svetu uporaba robnih strategij oziroma potenciranja bodisi izrazito naklonjenih ali izrazito odklonilnih ali celo sovražnih stališč.

Tretja možnost je zgolj molk in ignoranca. To velja za različne družbene skupine, pa naj bo to problematika migrantov, gejev, Romov, tujcev ali predstavnikov različnih religioznih, idejnih ali političnih opredelitev, vedno je v ospredju bodisi nekritična glorifikacija ali kritična demonizacija, vmesni prostor pa ostaja prazen.

Kako ga je mogoče na najboljši mogoč način napolniti, dokazuje knjiga norveškega pisatelja Gauteja Heivolla Čez kitajsko morje. Tudi problematika duševno bolnih namreč sodi v sklop družbenih vprašanj, ob katerih nam je nekoliko nelagodno, podobno kot za številne druge skrb zanje najraje prepuščamo drugim, bolj »kvalificiranim«, še najraje pa jih – tako kot hudo bolne ali umirajoče – izoliramo in skrijemo pred očmi javnosti. Heivoll na podlagi resnične zgodbe o zakoncih, sicer tudi starših dveh otrok, ki na svoj dom sprejmeta skupino umsko prizadetih posameznikov, zgradi pripoved o drugačnem pristopu, ki se zdi v današnjem povsem specializiranem svetu že skoraj nemogoč.

Tukaj ni veliko besed o plemenitem poslanstvu, odrekanju in žrtvovanju, celo o ljubezni ne, vsaj ne v tistem precej osladnem tonu, ki so jih deležni različni samaritani, ko naletijo nanje razneženi pisci in poskušajo njim in tudi sebi postaviti spomenik.

Največja odlika knjige je pravzaprav popolna odsotnost afektiranosti, avtor niza vsakdanje dogodke in vsakdanje reakcije na videz povsem neemocionalno, celo tragedije nimajo dramatičnih tonov, vendar sta povsod navzoči globoka naklonjenost in predanost. Ne, ker bi se to spodobilo ali ker bi se celo pričakovalo kakšno priznanje, temveč kot nekakšen arhaični primer medsebojne pomoči, ki je (bila) nekako logična in samoumevna.

Že prvoosebna pripoved, pa poimenovanje prišlekov za brate in sestre, je odraz tovrstnega pristopa, in čeprav so pristni medčloveški odnosi v vseh njihovih razsežnostih zaradi jasnih vzrokov pomanjkljivi, se pač do konca realizirajo v razpoložljivih okvirih. V romanu ne manjka tudi nekorektnosti in grobih besed, ker so te pač sestavni del sveta, v katerem živimo, vendar pripoved utrjuje prepričanje, da so še najbolj primitivne diskvalifikacije bolj dobrodošle kot abstraktno, navidezno simpatiziranje ali popolna indiferenca.

Heivoll umesti ljudi z duševno boleznijo tja, kamor sodijo, torej v našo sredo. Nič hudega, če se pri tem soočajo tudi s predsodki ali celo gnusom, vse to je bolje kot izolacija. In tudi obsodba in prazno moraliziranje sta vse prej kot umestna, kar nam pisatelj najbolje ilustrira s portreti pravih staršev umsko prizadetih otrok, ki so povsem nemočni in se od svojih otrok pravzaprav ločijo le po tem, da se njihov psihološki profil le za nianso uvrsti nad mejo »normalnega«. Le želeti si je, da bi takšno literarno obdelavo doživele tudi vse druge skupine »drugačnih«.

Prijavi sovražni govor