Recenzija knjige: Defenzivne bojne barve

Jedrt Lapuh Maležič: Bojne barve. Škuc, Ljubljana 2016.

pon, 23.10.2017, 21:00

Še ena kratkoprozna zbirka Jedrt Lapuh Maležič, ki je izšla v zadnjem letu – Bojne barve –, daje misliti, da se avtorica skuša konstituirati v točno določenem žanru.

Zgodbe so resda izrisane v kratkozgodbeni maniri v nekaj potezah, ter prosto lebdeče v zaključku, vendar Bojne barve iz zgodbe v zgodbo bolj spominjajo ne skice. Najprej zato, ker poudarek ni toliko na osrednjem dogodku, pač pa na intimnih trkih med različnimi protagonisti na gejevski in lezbični sceni.

Na obzorju je nevarnost getoiziranja, pa vendarle je jasno, da praktično vsi teksti, zbrani v tej knjigi, skušajo preseči manifestativno. Uvodni stavek uvodne skice Racija je precej poveden: »Nisem del njihove scene in nikoli niti ne bi hotela postati lezba, ampak na afterju, ko jo gledam kriliti po zraku pa razkladati o aktualnem političnem položaju manjšin, se ji vsake toliko malo zazibljejo joški in to mi nekaj naredi.«

Fluidna pozicija – biti znotraj in biti hkrati zunaj –, pozicionira opazovalsko, distančno držo. Če se avtorica s tem pozicionira navzven, torej v smislu, da je intima junakov ves čas iluzorna, saj je »v resnici vsak človek nenehno izpostavljen opazovanju«, pa po drugi strani ti trki, dotikanje, stikanje predvsem med dekleti, skoraj nikoli ni zavezujoče in le malokdaj boli.

V skici Sovrstnici tista, ki se izreka, na primer pomisli, da biti uveden v lezbištvo pomeni, da ti je bilo nekaj odvzeto, in da ti je s tem oteženo bivanje v strejt svetu, za vedno. Tovrstne monolitne izjave mestoma delujejo kot slogani, hkrati pa je jasno, da skušajo zarezati v intimo, česar nikoli zares ne naredijo. To sicer iz zgodbe v zgodbo poskušajo, toda ker so si liki, predvsem junakinj, bolj ali manj podobni in se njihov prvo-osebni, izpovedni profil nikoli jasno ne izriše, manjko postane še očitnejši.

Tisto kar skuša biti zavezujoče v tej zbirki, je jezik, torej predvsem njegovi različni registri. Ta po eni strani proizvaja igrivost, toda hkrati ravno na način igrivosti zaslutimo, do kolikšne mere je gejevska in lezbična skupnost v permanentnem stanju invazivnosti. Kar se torej zdi mestoma prosti tek in avtoričina potreba, da se izpiše, je v resnici jeza, ki pa se poraja iz nemoči.

Problem teh jezikovnih situacij, ki jih proizvaja avtorica, je, da se malokdaj vežejo na govoreče se like in da torej ne gre toliko za njihovo avtentičnost, pač pa za to, da je Jedrt Lapuh Maležič očitno lažje pisati v pogovornem, žargonskem jeziku. Ločenost jezika in tematske obdelave ne proizvede učinka, ki bi ga lahko, ob tem, da avtorici na zgodbeni ravni večkrat zmanjka in ne vemo, v čem je trik.

Bojne barve so defenzivni teksti, saj avtorica malodane na vsaki strani razlaga svojo spolno usmerjenost; svojim staršem, znancem, kolegom, itd.. Če bi iz zbirke vzeli potencialno posojanje glasu tistim iz družbenega roba, če bi na primer črtali vse kletvice, ki jih liki izrekajo s takšno vehemence in predvsem, če bi jim odvzeli seksualno dimenzijo, je vprašanje, kaj bi od knjige sploh ostalo.

Če bi se avtorica bolj prepustila intimnim vidikom, in recimo izrisovanju fenomena telesa, kar se načeloma ves čas svetlika v ozadju, ter bi kontekst opolnomočenja odrinila na stran, (s čimer bi seveda zarezala v samo jedro stvari), bi zbirka morda pridobila na estetski ostrini. Odveč pa ne bi bilo, če bi ji pri tem pomagala uredniška roka, ki je tu zagotovo umanjkala.

Prijavi sovražni govor