Tiskane izdaje
»Sedim za mizo in pišem, da sedim za mizo in pišem, da sedim.« Tako neobetavno se prične knjiga Povzetki Aleša Bergerja, ki vsebuje zbirko krajših zapisov v podobi spominskih in dnevniških zabeležk, seznamov dokumentarne narave, duhovitih izrekov in aforizmov ter kratkih esejev.
A čeprav sprva pomislimo, da je pred nami morda sporadičen izbor nekih fragmentov, ki zvesto beležijo življenje avtorja in njegovih družabnikov, prijateljev ter založniških in prevajalskih sodelavcev, in čeprav so komu odveč seznami oseb, ki jih je (menda) srečal novembra v Cankarjevem domu, vstopnic, ki jih je (najbrž) kupil in francoskih slovarjev na knjižnični polici, se izkaže, da tega dela ne gre podcenjevati.
Povzetki nas napeljujejo k temu, da jih beremo kot spominske utrinke, toda pozneje se avtor z nami pošali z odkritim namigom, da žanr spominske, dnevniške oz. dokumentarne proze pravzaprav simulira, in tako se njegovi spomini, ki delujejo zelo pristno, prepričljivo, konkretno, z imeni resničnih junakov, datumi in kraji, na neki ravni morda sprevračajo v fikcijo.
Ne glede na to, koliko je v avtorjevih šalah resnice (kdor mu je bliže, v resnici ne bo videl nobene šale), pa ni dvoma o tem, kako malo lahko verjamemo že lastnim, kaj šele tujim spominom. Tega se zaveda pisatelj, ko pritakne moto: »Zaneseš se lahko samó nase. A ne prav dosti.«
Posamezni drobci so posvečeni avtorjevim prijateljem, denimo Alešu D., Barbari, »punci z vžigalicami«, Samu S. in Radojki Vrančič. Ni naključje, da je med njimi dosti pokojnih. Rdeča nit knjige je minevanje. To je ves čas na avtorjevem jeziku ali vsaj v zraku, sprememba-smrt pa zmeraj vedri za prvim vogalom – včasih tistim, ki je že mimo.
»Črte, ki jih je moja mati vrezovala v podboj vrat, da je spremljala rast svojih vnukov, so že prerasli njuni otroci,« pravi eden od jedrnatih izrekov, ki našo misel ujamejo v svojo mrežo. Čudoviti so zapisi o pripovedovalčevem »komunikacijskem tradicionalizmu«.
Spričo današnjih bliskovitih in plitkih sporazumevalnih poti se z naklonjenostjo spominja razglednic, ki jih je nekoč prejemal, stacionarnih telefonov, katerih številke smo znali na pamet, ter znamk, ki so jih zbirali kot dečki. Zapiše še, kako se je zamislil »nad drugačnimi časi, ko sem knjigo poezij, ki sem jih prevajal dobro leto, s pritiskom na gumb poslal uredniku, namesto da bi mu, kot nekdaj, ponosno odnesel rokopis.«
Beremo lahko duhovite resničice o ženah in ljubicah (»Odkar sem jo po več kot dvajsetih letih spet videl, nekdanjo viharno ljubezen, se mi ne sanja več kar naprej o njej.«), o pijači (»Bil je velik ljubitelj književnosti, a vseeno je imel za seboj več popitih buteljk kot prebranih knjig.«), taroku, kolodvorih in o tem, kdo je pravi cimer. V verzih našteva, kaj vse je počel prvič (in zadnjič) ter navaja, da je prevedel Becketta, Borgesa, Bobina in Bergerja (Krokije in beležke).
Berger, ki opravi vsak dan krajši sprehod in v Povzetkih zavzema držo jemanja slovesa od sveta, v areni jezika izvaja vratolomne akrobacije. Naš utečeni in obrabljeni besednjak obrača na glavo, ne da bi mu s tem storil silo. Predvsem pa ne dolgovezi, temveč uspe bistvo bistva zmeraj povedati v kratki in zgoščeni obliki.
Njegovi izreki, ki niso kar navrženi skupaj, ampak pripovedujejo zvezno zgodbo, prinašajo dragocen presežek. Tako so tenkočutni, tako bistroumni; in prav nič nesmiselni kot najbolj znameniti med aforizmi.
Naravni so, kot da so zrasli na drevesu in jih je Berger zrele utrgal. Bivajo s samoumevnostjo, kot da je le žlahtno prevedel velikana, po katerem bodo poimenovali ulice in šole.
