Tiskane izdaje
Prvenec Kazimirja Kolarja, kratki roman Glas noči, je intenzivno branje. Razdeljen je na štiri poglavja, ki niso povezana kronološko, temveč dogajanje preskakuje naprej in nazaj brez dramaturškega loka, z začetkom na koncu: Jaz, Drugi, Svet in Duh. Mladi pripovedovalec in glavni junak Kazimir Lampreht bere Heglovo Fenomenologijo duha, ki vpliva na njegovo pripoved.
V svetu tega romana ni nič trdnega in zanesljivega, česar bi se lahko oprijeli. Vse je le Kazimirjeva zavest, kakor nam jo posreduje sam, in zdi se, da poroča zvesto, čeprav njegovo doživljanje ne more biti zmeraj skladno z resničnostjo.
Pripoved poteka hlastno, neposredno in razdrobljeno, kakor zapisovanje neposrednih misli, zaznav, občutkov in pritajenih strahov. Kratki stavki, napolnjeni s porodniškim žargonom, tujkami in pogovornimi izrazi, ustvarjajo vtis nuje izpovedovanja, vtis, da je Lampreht pod nekakšnim pritiskom, ki mu ne dopušča mirnega razmisleka in oblikovanja daljših povedi, ki bi si sledile bolj racionalno.
Največ poroča o svojih raznovrstnih kratkotrajnih zaposlitvah: bil je nočni varnostnik, delal v skladišču mesa, poučeval zgodovino, bil pomočnik hišnika ter čistilk in nazadnje celo pomočnik v porodnišnici, kjer je pomagal ženskam rojevati. Prav delo v porodnih sobah opisuje posebej doživeto in prepričljivo.
Stresne okoliščine z ženskami, ki kričijo in ščipajo babice, situacije, v katerih vsi udeleženci nosijo veliko odgovornost, da spravijo na svet živega novorojenčka, so najbrž kaplja čez rob vzdržnega, tistega, kar je prenapet in že od prej prestrašen Kazimirjev duh še lahko prenesel. Morda je preveč kadil marihuano, ki jo je tudi gojil sredi gozda, kdo ve? Vzroki nam niso ponujeni na pladnju, tako kot ne v življenju.
Tudi posledice njegove spremenjene zavesti, zdrsa v blaznost, so precej skrite. Kazimir omenja psihiatrično pomoč, ne pa svoje diagnoze – kajpada paranoik sebe nikoli ne označi za paranoičnega in je v svojih strahovih, o katerih ne podvomi, prav zato prepričljiv.
Zanimivo, da pri opazovanju drugih ljudi pripovedovalec pogosto z različnimi izrazi izpostavi prav njihovo blaznost: »Ljudem se je čisto zmešalo.« O šoferju avtobusa pravi, da je »psihopat«, in o nekom tretjem, da se mu je moralo »strgati«.
Ne pomisli, da je on tisti, ki se mu le dozdeva, da okolica o njem grdo misli in šušlja za njegovim hrbtom, kako je nesposoben. Domišlja si, da mu novorojenček maha. Prepričan je, da je bil nekdo v njegovem stanovanju, premikal njegove reči in da pravzaprav še vedno lahko čuti tujčevo prisotnost.
Včasih nad glavo sliši prhutanje ptičjih kril. V stavbi, ki jo službeno varuje, se sredi noči nepojasnjeno prižigajo luči. Občasno se mu zgodi, da je paraliziran, na primer tedaj, ko zasleduje tri mlade Japonke in jim ne zmore izročiti šopka rož. Niti sam nase se ne more zanesti.
Glas noči je vznemirljiva, a kratka in nejasna knjiga. Zdi se, da posamezni deli z močnimi podobami, namigi in sugestijami obetajo več, kakor potem lahko užijemo iz celote, in da je tu še precej neizkoriščenega potenciala. Ubeseditev psihotičnih blodenj ne gre prav daleč in v primerjavi z drugimi deli na to temo ni radikalna.
Bralcu pa kljub temu izvrstno približa fenomen neke nemirne, iztirjene zavesti, njen razvoj in človekovo nemoč, ker se ne zmore dovolj reflektirati in ne more razlikovati med zaznavami, ki jih sprožijo zunanji, objektivni dražljaji, in tistimi, ki pridejo le od znotraj – prividi, prisluhi.
