Tiskane izdaje
Na slabih dvesto straneh prvenca novinarke in prevajalke Agate Tomažič se odvrti kar trinajst kratkih zgodb. Ta nabitost je še posebno zanimiva, če upoštevamo, da gre za prozo, ki temelji na čvrsti fabuli, kot ugotavlja tudi Irena Štaudohar v spremni besedi, in ki pogosto zajema širši časovni razpon v življenju glavnega lika ali pripovedovalca.
Preteklost zarisuje motivno-psihološko sestavo likov ter tako logično in z neko določeno nujo razvija dogajanje h končnemu razkritju oziroma zgodbenemu vrhu (in dnu). Tja pa napeto hiti tudi bralec, saj ga avtorica spretno vodi s pomočjo spominskega obnavljanja dogajanja, zamolkov in prekinitev ter poigravanja s pričakovanji, stereotipi in klišeji.
Posebno zadnje je zelo zanimiv in ploden prijem: v Plašču se na primer imovit podeželski moški ustraši, da ga hoče »animator«, ki je za trenutek spregledal njegovo latentno homoseksualnost, izsiljevati, in točno to nakano bralec tudi prebere iz njegovih misli; v Mišelovki se nam potrdijo sumi, da je mlajša žena ubila svojega ostarelega moža, naj bodo razlogi za umor še tako neklišejski; v Kamnitem obrazu mlada muslimanka pokaže, da zna skladno s svojo vzgojo odlično skrivati svoja čustva in misli; v Malih skrivnostih velikega kuharskega mojstra na videz popoln mož seveda vara svojo ženo … Igra s pričakovanji je pogosto uspešna ravno zato, ker potrjuje pričakovanja, a sami junaki, predvsem zaradi poudarjeno nesentimentalnega in distanciranega zarisa, nikoli ne delujejo površinski.
Seveda se na ta način kdaj tudi zalomi. Kot celoti zadnji dve zgoraj omenjeni zgodbi ne zmoreta presenetiti. Tudi zgodba Predvidljivosti ne moreš verjeti je vendarle predvidljiva: prevladujoče razpoloženje, konstelacija likov in okolje – vse napeljuje le k enemu možnemu koncu. Podobno je s Kdor puli japonski dresnik, slabo ne misli; okvirna zgodba, četudi malo, namigne preprosto preveč.
Kratkost teh zgodb tako deluje večkrat tudi proti njim. Ker zmanjka pravega prostora za globljo obdelavo tem in razvoj motivov in ker potrebne širine slog, osredotočen predvsem na dogajanje, ne more nositi sam – kadar se izmakne distanci, ostaja jezik preveč »publicističen«, preveč splošen.
Zato ni naključje, da so najboljše v zbirki predvsem nekatere nekoliko daljše zgodbe, med še neomenjenimi recimo Manjkajoči košček. Konstrukcija, na kateri slonijo, je v njih tako izdelana, da se v prehodih med časi in razpoloženji ne lomi ali pa so prelomi mehkejši kot v hitropoteznih komadih.
Tam šele nekateri mikroskopski vpogledi v zgodbeni svet in razvejena živalska metaforika (te je prav res obilo) zares pridejo do izraza. Česar ne moreš povedati frizerki je torej še en izdelan in dober prvenec, ki dokazuje, da je slovenska kratka proza živa in da se razvija.
