Tiskane izdaje
Človek obrača, usoda obrne, bi lahko rezimirali kot skupno lastnost treh literarnih in tudi sicer obstoječih oseb, ki jih Capus fiksira z imeni in datumi: Emile Gillieron (1885–1939), Laura d'Oriano (1911–1943) in Felix Bloch (1905–1983).
Ti so pravzaprav trojica iz naslova: ponarejevalec svetle antične zgodovine, ki je ljubiteljskim arheologom z denarji, ki so razkopavali oljčnike in hribe s Homerjem v roki, omogočil, da so v razbarvani črepinji ugledali vse, kar je narisal okoli nejasnega drobca motiva; punca, ki je odraščala med potujočimi zabaviščarji in privolila, da bo svoje znanje jezikov in nedvomno omiko prodala v dobro države v vojni in malo oprezala za mornarji in podmornicami; ter možak, ki ni hotel doštudirati strojništva, ker vojaški aparat vedno znova zlorabi tehniko za ubijanje, vendar se je zaradi svojega nekoristnega hobija, pionirskih špekulacij o gibanju in sestavi atomov, znašel v ekipi, ki je izdelala prve atomske bombe.
Capusa zanimajo naključja v zgodovini. Menda se je pri romanu Leon in Louise o veliki ljubezni, spisanem v operetnem stilu, naslonil na družinske dokumente in dedovo usodo. Zdaj postavlja pred nas tri različne usode, špekulira, ali bi se lahko srečali, predvsem pa postavi drugo ob drugo tri življenjske zgodbe, ki se odvijejo mimo volje njihovih nosilcev; če pred čim bežijo, potem kabaretna pevka ravno pred komercialnim nastopanjem v dekolteju in s podvezicami, v kakršno je namočena po odhodu od moža in otrok, jedrski znanstvenik se posveča nekoristnemu kvantnemu svetu ravno zaradi etičnih pomislekov ob zlorabi kemije za bojne strupe in možak, ki riše mikensko kulturo na način art decoja in pariške elite v teniskah, kjer je vsak grob najmanj grob junaka iz Iliade in vsaka keramična črepinja najmanj del čaše katerega od olimpijskih bogov, beži pred usodno narojenostjo v mestece ob švicarskem jezeru.
Postopek, s katerim Capus niza iz črk zgrajene rekonstrukcije življenj, je soroden tistemu iz romana Katarine Marinčič Po njihovih besedah; jemlje biografije ali drobce iz različnih zgodb, biografije, ki niso bolj obstojne kot atomski delci, zanesljive kot z domišljijo podprte slikarije življenja izpred več kot dveh tisočletij, spogledljive kot pevke v zabaviščih.
Iz njih splete mrežo, v katero zajema zgodovino, hkrati pa se mu v to širšo sliko ves čas vrinjajo etične dileme, premisleki, kaj narediti v določeni situaciji, ki se, ko je enkrat za nami, kaže kot popolnoma drugačna. S svojimi dejanji in rezultati akterji pravzaprav nimajo težav. Zdi se, da se uklonijo nujnosti, da v nekem trenutku njihova hotenja popustijo – in takrat se jih zunanje dogajanje polasti.
Capus je spreten pripovedovalec. Fakti nikjer ne zadušijo pripovedi, zgodovino pa mu uspe individualizirati in pokazati, da v velikih svetovnih prekucih izgubijo pravzaprav vsi. Če že ne glave, pa predstavo o svetu in ideale.
