Tiskane izdaje
Nova knjiga Mihe Mazzinija Otroštvo na prvi pogled deluje konfuzno. Pa ne toliko zaradi podnaslova (»avtobiografski roman v izmišljenih zgodbah«) kot zaradi tonalitete, kakršne pri avtorju doslej nismo bili vajeni.
Če smo sprva skeptični, se kmalu izkaže, da se Mazzini pred nami toliko kot razpira. Lahko mu zaupamo ali, bolje, lahko zaupamo stavku iz uvoda, v katerem pravi, da se je »pohlepno najedel zrelega grozdja, se usedel na posteljo in gledal oblake«.
Čeprav sarkazem, pa tudi šibanje čistunskosti ali slovenske provincialnosti ni izvzeto, Mazzini tokrat prinese v fokus čustveno plat jezika; dokaže, da je lahko tudi naslednik cankarjanske dediščine, s katero ni mišljeno le sublimno, temveč predvsem sentiment; besedilo tako mojstrsko odlepi od realnosti in ga prestavi na magično raven. Da bi bil učinek še večji, nekaterim besedilom primeša gogoljevsko fantastične prvine, tako da dobimo mineštro, ki smo jo sicer v slovenski literaturi že imeli priložnost brati, vendar nikoli na tako luciden, aluzivno sočen način.
Razlog, zakaj se je Mazzini knjigo, ki jo je mogoče brati tudi kot fragmentarni roman, odločil zapisati v obliki prebliskov, podob, bežnih prizorov, se skriva v tem, da petletnik, ki je v središču pozornosti, ni zmožen daljše pripovedne strukture. Deček iz Otroštva je, in kot pravi avtorica odličnega spremnega zapisa Dijana Matković, v nasprotju z Egonom iz Kralja ropotajočih duhov, ki že odkriva svoje strasti, poslanstvo, s tem pa svojo moč in identiteto, še premajhen, da bi »stvarem prišel do dna«.
Njegova stopnja samozavedanja je še v primordialni fazi in jo lahko beremo v luči tesnobne ujetosti med živimi in mrtvimi. Pisatelj ničesar direktno ne izreče, v prostor garsonjere postavi le versko fanatično nono, ki vidi duhove mrtvih, ter dečkovo odtujeno mater, ki zanika obstoj živečih ljudi. Čeprav je fokus na odnosu med dečkom in babico, mamina odsotnost predstavlja nepogrešljivo dimenzijo v tem precej čudaškem trikotniku.
Prizori so kljub fragmentarnosti zgrajeni situacijsko, z všitimi (in mestoma preveč skonstruiranimi) dialogi, pri čemer je jasno, da avtor ustvarja metafizično podlago in dela vrtine, ki pokažejo, kako globoke so lahko tirnice otroške dresure in da vedno segajo tudi v odraslo dobo.
V tem smislu je Mazzinijeva zgodba kljub domnevni avtobiografskosti, ali pa recimo lokalnosti, univerzalna. Na nekaj mestih se resda vprašamo, ali ne bi bilo mogoče do istega cilja, torej do izumljanja nesmrtnosti oziroma poskusa, kako udušiti praznino, ki jo vsakdo nosi v sebi (nona jo zapolnjuje z Bogom, deček s strmenjem v nebo, mama s pritoževanjem in projiciranjem življenja v prihodnost), pripeljati z manjšo mero osredotočenosti na lik none; na primer, da bi pisatelj opisal razmerje med dečkom in smrtjo še drugače, ne zgolj skozi nonin projekt.
Tako bi se bilo verjetno tudi mogoče izogniti vprašanju avtobiografskosti, ki je za to in še za katero drugo knjigo pravzaprav nebistvena. Ker pa se je avtor odločil tako, kot se je, je avtobiografskost na značilno mazzinijevsko sarkastičen način zavita v kopreno preigravanja.
