Tiskane izdaje
Ob naslovu najnovejše knjige Miroslava Košute, slovenskega pesnika iz Trsta, utegnemo najprej pomisliti na zapleteno pesniško simboliko, a kakor hitro knjigo odpremo, ugotovimo, da v nasprotju s pričakovanji ne gre za pesmi in še manj za simboliko, pač pa za dejanski dnevnik o gnezdenju lastovk, ki se začne s pismom prijatelju Alojzu Rebuli 16. aprila 2014, konča pa na soboto, 21. junija, istega leta.
Od nekdaj je veljalo, da lastovke – mišljena je kmečka lastovka (Hirundo rustica) – osrečijo domačijo, ki si jo izberejo za gnezdenje. Ponavadi se naselijo v hlevih ali obokanih verandah, kjer imajo na voljo razne robnike in tramove, ki jim služijo za oporo pri gradnji bivališč, sestoječih pretežno iz blata in slamic. Ljudje jih vsako pomlad z veseljem pričakajo, saj, kot meni avtor, ne more biti drugega kot »Nedoumljiv čudež, da je na drugem koncu sveta, na daljnem jugu Afrike, bitje, ki ga je komaj za otroško dlan, s tvojim naslovom in topografijo vasi, neizbrisno vtisnjenima v možganih«.
Nepredstavljiva je potemtakem sreča hiše, v kateri si lastovka omisli gnezdo, kje drugje kot v zakonski spalnici. Natanko to se je namreč pripetilo avtorju pričujočega Dnevnika in njegovi ženi. Bilo je tik pred velikonočnimi prazniki, ko se je neki lastovičji par odločil v njuni s tramovi obokani spalnici zgraditi gnezdo za svoj zarod. Marsikoga bi nenavadna odločitev zbegala, saj človeška spalnica ni ravno namenjena ptičjemu gnezdenju.
Toda zakonca Košuta sta sprejela lastovičje darilo z brezpogojnim navdušenjem in svoje življenje v tem času nemudoma prilagodila njihovim navadam: pazila sta, da je bilo okno nenehno odprto, sproti odstranjevala odpadke in se odpovedala branju pred spanjem, da s svetlobo ne bi zmotila lastovk v gnezdu. Te so njuno ravnanje bogato poplačale; omogočile so jima ne le videti in slišati, ampak tudi opazovati vse, kar je človeškim očem običajno prikrito.
Sistematičen prikaz tega sicer nam nedostopnega dogajanja prinaša Dnevnik, v katerem je opisan vsak dan, ko se je v gnezdu ali njegovi neposredni okolici kaj pomembnega zgodilo. Pripoved ne tematizira ptičje perspektive, pač pa naklonjen človeški pogled. Ta, usmerjen od spodaj navzgor, zvedavo spremlja srečni dogodek, ki se mu pravi rojstvo in vzgoja mladičev. To počne vselej s spoštljive daljave, ki se pred bralskimi očmi sproti transformira v zaupno bližino.
Predvsem zato Dnevnik ni navaden dnevnik, pač pa vseskozi pesniška knjiga: natančna pri opisovanju, a niti malo banalna, visoko etična, a niti malo moralizatorska, zelo razburljiva, a niti za hip senzacionalistična, prisrčna, a daleč od sleherne patetike, slogovno izbrušena, a brez slehernega formalizma. In še bi lahko naštevala.
Gre, skratka, za tekst, eleganten v svoji preprosti popolnosti, ki kar kliče po primerjavi z oblačilom iz najkakovostnejše tkanine; oblačilom, ki ne potrebuje nobenega okrasnega šiva, saj se mu vidi, da je mojster imel srečno roko, ko ga je urezal. Kako tudi ne, saj mu srečo vsako leto znova prinašajo prav lastovke. Dnevnik je njen materialni dokaz. In vse kaže, da prispodoba z rezanjem sodi zraven, če se spomnimo, da je prav škarjast rep lastovičji prepoznavni znak, ki ga je vizualno domiselno in učinkovito uporabil v ilustracijah grafični oblikovalec in ilustrator knjige Marjan Kravos.
