Tiskane izdaje
Je poezija danes sploh še lahko moralno spotakljiva, pohujšljiva, škandalozna? Ali zmore, poldrugo stoletje po Baudelairu, v klasičnem smislu nelepa, malce bolj drastična motivika skaliti lagodno samozaverovanost, nemara celo zamajati ideološke temelje tistega segmenta bralstva, ki o sebi verjame, da predstavlja steber družbe?
Lahko kaj takega stori frontalni napad na deklarirane vrednote buržoazije? Koliko las se bo pravzaprav skrivilo, če v ubožnem času pesnik piše – kakor to izdatno počne Blaž Iršič v prvencu, Poeziji za avtomehanike – o zapijanju, iztrebkih, kunilingusu in felaciji?
Če se tradicionalistično intonirane, občutene meditacije o krhkem veličastju pomladanske narave – tovrstno pisanje ima domovinsko pravico tudi v sodobnem slovenskem pesništvu – umikajo prostodušnim verzom, kakršni so tile: Prišla je pomlad, / z njo cvetje, ljubezen in podobno sranje. / Meni pa je vzela vse razen cvetja in sranja?
Če emblematično srednjeslojno skrb za materialno blagostanje Iršičev lirski subjekt hladnokrvno odpravi z besedami, da so ljudje, »ki poskrbijo za svojo prihodnost«, kakor »naklepni morilci«? Če brez dlake na jeziku ugotavlja, kako je bog »največja svinja pod soncem« in kako so tudi drugi idoli, ki bi nas s svetlim zgledom mogli sirensko zapeljevati v pošteno in konstruktivno življenje, »itak šli v kurac«? – Prav res; le koliko las? Je, drugače rečeno, Poezija za avtomehanike navsezadnje brez haska, v svojem gromoglasnem nastopu infantilno naivna in kratko malo zgrešena?
Takšna interpretacija je slej ko prej prekratka, kolikor pozornejše branje pač razkriva, da tu vendarle ne gre za preprost naskok na graščino na hribu in da pravi naslovniki Iršičevih pesmi niso samo močno antipatični gospodje s cigarami in dame z bisernimi ogrlicami, ki bi jih bilo zdaj po vsej sili treba moralno prevzgojiti s pomočjo nekakšne verzificirane šokterapije.
Zdi se mi namreč, da lirski subjekt Poezije za avtomehanike govori iz spoznanja, da smo vsi (tako družbena elita, lastniki kakor proletariat, ki mu pesmi sicer precej ostro očitajo nekritičnost oziroma servilnost; v tem smislu sta indikativna tale aforistično prišpičena verza: Kdo nadzoruje te delavce, Artur? / Nihče. To so Slovenci.) krvavi pod kožo in da demarkacijske linije med dobrimi in slabimi ni mogoče shematično čisto zarisati vzdolž razrednih ločnic: Dobri smo drug z drugim, / dokler smo v istem sranju.
Nobenega trdnega prav in narobe nikjer, torej, vsa morala je izmuzljiva, izključno relacijske narave je in tudi glas, ki izreka pričujoče pesmi, se zaveda, da se ne bo mogel elegantno povleči za lastne lase iz živega peska, iz razmer torej, v (re)produkcijo katerih je zaradi golega dejstva, da sploh obstaja, vselej že aktivno vpleten: Če bi znal z besedami, bi bil bogat ... ne pa pesnik.
Tako se vsa Iršičeva hipertrofirana vehemenca, vsa spretno izpisana, obešenjaško duhovita ironija, vsa provokativna pohujšljivost Poezije za avtomehanike kaže ne kot kolikor ambiciozen toliko naiven načrt za revolucijo v 21. stoletju, ampak raje kot poslednje znamenje, da je tu, pod vsem pritiskom sodobne civilizacije, nekdo vendarle še vedno vsaj malo živ in da ne namerava, rečeno z Dylanom Thomasom, oditi krotak v dobro noč.
