Tiskane izdaje
Sinanovićev Dvovid je zagotovo ena izmed najtežjih in bralcu najmanj prijaznih zbirk, kar sem jih prebral v zadnjem času, ali če skušam najti ustreznejši izraz, ena izmed najgrših zbirk, kar sem jih prebral.
Ta izraz sam po sebi še ne pomeni vrednostne sodbe, ampak označuje le to, da je zbirka plod avtorjeve zavestne intence ustvariti delo, ki sodi v območje estetike grdega. Ne opeva torej Beatrice, ampak njen karikirani antipod.
Tako estetiko dobro povzemajo verzi iz pesmi Anti-Beatrice Cecca Angiolierija iz 14. stoletja, ki jo je Umberto Eco uvrstil v svojo Zgodovino grdega: Ko jo pogledaš, res ti treba ni / občutiti ne jeze ne ljubezni, / taki občutki so povsem brezvezni, / saj srečen si lahko, verjemi mi, / da ob pogledu nanjo ne skozlaš, / kar še ljubečega v sebi imaš.
Glavni problem estetike grdega je, kako narediti odvratno snov zanimivo oziroma kako pritegniti bralca, da mu je ta še znosna in je popolnoma ne zavrne. Avtor, ki želi ustvariti tako umetnino, mora vsekakor dosti tvegati, in tudi Sinanoviću moramo priznati, da je pesmi napisal z obilico samozavesti in da se ni izogibal jezikovnih eksperimentov, drugo vprašanje pa je, koliko mu je uspelo. Po moji oceni ne preveč in na žalost se ravno pri takih tveganih poetikah, ki se želijo gibati na robu, rado zgodi, da je, če zgrešijo, neuspeh toliko večji.
Delno Sinanovićev impulz napisati subverzivno zbirko izhaja iz splošnega impulza generacije, rojene konec osemdesetih let in zbrane okrog paraliterarne organizacije I.D.I.O.T., da bi v celoti zavrnila urbano poetiko prejšnje generacije, saj se ji je zazdela prazna, polna malomeščanskih klišejev in melanholičnega cinizma.
Ne glede na to, ali je tak občutek utemeljen ali ne, je prevetritev scene in vzpostavitev nove paradigme dobrodošla. Te nove, eksperimentalnejše poetike, je Tibor Hrs Pandur v eseju, objavljenem leta 2014, dokaj posrečeno skušal združiti pod skupni imenovalec brutalni realizem. Izraz se zdi ustrezen zato, ker označuje poezijo, ki skuša z živo besedo in pogostimi neologizmi ponovno doseči meso in zganiti telo.
Podobno kot brutalizem v drugih umetnostnih smereh se ne sramuje razkriti lastnega črevesja. Spomnimo se na primer na brutalistično arhitekturo pariškega centra Georges Pompidou, kjer so ustvarjalci namesto okrasja na pročelje izobesili vse instalacije zgradbe. Telo, vključno z notranjimi organi, je pri brutalizmu torej v ospredju, toda Sinanovićev Dvovid se razlikuje tudi od te usmeritve.
Njegov tip brutalizma lahko označimo kot intelektualni brutalizem, kot zavestno generiranje intelektualistično grdih shem, avtističen tehnogovor, ki tudi skuša sprožiti telesni odziv, a je ta na meji še znosnega. Stagnirati in curljati / s kapljami v neskončni hitrosti izven / svojega fiktivnega kroga stagnacije! je napisal v pesmi ojla!.
Sinanović intelekt načrtno poplitvuje, ga projicira na ravnino in zarisuje karikiran, pohojen, že kar zgožen pesniški subjekt: a sem parket; iz deščic / v podolžnih in počeznih kvadratih, piše v pesmi Spet. Drugje tehnozrcala, vektorji in spirale privedejo do loma možganov.
Samo ugibam lahko, a verjetno je Sinanovićev cilj prek intenziviranja intelektualno grdega spraviti bralca na rob, kjer se temu upre in se razpre sublimnemu, ki naj bi se skrivalo v ozadju. Podobno, kot je estetski doživljaj opredelil Schopenhauer, po katerem naj bi se človek, ko se samemu sebi zazdi kot neznaten nič, hkrati občutil kot večni, mirni subjekt spoznavanja.
Toda problem take drže je, da je preveč programatična. Kljub Dvovidu v naslovu je Sinanovićeva zbirka dosledno premočrtna in kiklopska. Eden od učinkov poezije, ki skuša zganiti telo, bi moral biti ta, da sproži tudi smeh ali vsaj dregne v čut za samoironijo, kakršnegakoli smisla za humor pa tu akutno primanjkuje.
