Tiskane izdaje
Na prvi pogled se zdi izdaja izbora kratke proze Branke Jurce precej anahronistična poteza, koga naj bi danes še zanimal zbir predvojnih in nekaj povojnih novel, napisanih z dovolj prepoznavnimi elementi socialnega realizma.
Danes so pač drugi časi, spremenile so se okoliščine, način razmišljanja in predvsem dojemanja poslanstva literature in umetnost nasploh, ki sta se razčlenili v brezštevilne smeri, forme in žanre, v katerih skoraj nihče več ne »utruja« bralca z opisom bede in stisk tako imenovanega malega človeka.
Vendar se branje že po nekaj straneh spremeni iz obveze v užitek. Jasno se namreč izrazi distinkcija med tako imenovanim socialističnim in socialnim realizmom, kljub jasni svetovnonazorski opredelitvi pisateljice, ki je že pred vojno pripadala socialistično usmerjenemu krogu, je v njenih delih malo ali nič aktivizma ali celo ideološkega agitiranja.
Izbira snovi ter osrednjih likov se resda navezuje na principe socialnega realizma, vendar je to povsem v skladu z njeno siceršnjo socialno občutljivostjo, ne nazadnje so bili njeno otroštvo in mladost ter predvojno službovanje učiteljice v Slovenskih goricah v neposrednem stiku s takšnim okoljem.
Vendar so tukaj v ospredju osebni, celo intimni pogledi na problematiko, naj je socialni kontekst še tako jasno začrtan in zajema motiviko predvsem iz polproletarskih družbenih slojev, gre za prikaz kompleksnih osebnosti.
Te nimajo heroičnih atributov, ne gre za moralno neoporečne in zgledne protagoniste, ki so se po spletu nesrečnih okoliščin pač znašli v nezavidljivem položaju, temveč za pogosto šibke, neodgovorne in zmotljive ljudi z vsemi človeškimi hibami in napakami, ki jih povrhu vsega bremenita še revščina in brezpravnost.
Prav tako so zanimivi nekateri jasno razberljivi avtobiografski fragmenti in ne nazadnje tudi prikaz prelomnih zgodovinskih dogodkov. Ti morda niso povsem faktografsko natančni, temveč so romansirano prirejeni, vendar še vedno dovolj objektivni, da se lahko z njimi identificira vsak, ki jih je doživel, ali si jih prepričljivo predstavlja tisti, ki jih ni. Mlajše generacije torej, katerim je Branka Jurca kasneje namenila osrednji del svojega knjižnega opusa, prav njim pa morda velja priporočilo, da si preberejo še tele tako rekoč antične novele.
In seveda tudi drugi. Danes imamo sicer sila veliko ljudi, ki so se samooklicali za varuhe interesov »malega človeka«, vendar razen občasnega gromovništva in abstraktnega patetičnega populizma od njih ni veliko koristi. Vsakomur pa bi moralo biti zdaj že jasno, da noben gromoglasen aktivizem ne bo spremenil poraznih razmer, v katerih se je znašel dobršen del populacije, spremembe na bolje bodo postopne in lahko temeljijo izključno na pristni empatiji in solidarnosti in ne na praznih političnih sloganih.
Umetnost in še zlasti literatura lahko tukaj odigrata pomembno vlogo, za začetek je odpreti knjigo Pot v svobodo Branke Jurce kar dovolj.
