Tiskane izdaje
Ne. Mi nismo mera, / ampak nemir vseh stvari, je pred skoraj tridesetimi leti zapisal Milan Dekleva v zbirki Zapriseženi prah. Tudi danes, ko prihaja pred svoje bralke in bralce s knjigo In Darwinu zadrhti roka, se zdi, da ta uvid še vedno določa horizont Deklevovega pesniškega vesolja.
V Banalnosti zla, na primer, beremo: Svet vrvi od naše nezadostnosti. In kako je pravzaprav videti to vrvenje? – Človek stvarem oziroma pojavom tega sveta sicer z donkihotsko vztrajnostjo podeljuje imena, pomene in smisle, ki naj bi v vsesplošen kaos vsega, kar biva, uvedli preglednost, vpeljali nekakšen red, toda njegovo temeljno orodje pri vsem tem, jezik, se navsezadnje pokaže kot nemočno sredstvo, kot »zven odsotnosti«.
Podobno se človek trudi z etiko, sočutjem in ljubeznijo, a vojna, ugotavlja Deklevov pesniški subjekt, še traja in namesto »zla ugaša naš spomin na mrtve žrtve«. Vendar bi se motil, kdor bi mislil, da je ta naša manjkavost, nepotešenost, nepomirljivost, naša temeljna nezmožnost, da bi si udomačili svet, v pesnikovem opusu nasploh ali v pričujoči zbirki posebej, uzrta izrazito tragično.
Seveda drži, da Dekleva v Darwinu portretira človeka kot precej klavrno – zdaj malo žalostno, zdaj malo burleskno in vseskozi precej nasilno – figuro, vendar nenehno opozarja, da sub specie aeternitatis naše pomanjkljivosti niso vredne posebnih jeremijad. Indikativni se v tem smislu zdijo tile verzi iz pesmi Varovana stanovanja: Sredi gozdne poseke / nepričakovano razlitje luči, / ki ga je podarila / smrt dreves. // Najhitrejša je praprot, / svetlo zelena strast brstečih zavihkov / [...]. / Gosta fotovoltaična mreža že diha.
Človek, po vsem sodeč, sicer lahko uničuje, a svetloba in življenje sta neskončno vztrajnejša in iznajdljivejša. Nekaj podobnega menda lahko ugotovimo ob naslednjih verzih iz pesmi Čas nelagodja: Prišli bodo hroščki. / Precej več jih bo kot jezdecev / Apokalipse.
Tu, ob hroščkih, smo slej ko prej naleteli tudi na ključni, vodilni simbol, ob katerem se v Darwinu zgošča omenjena brezdanja neizničljivost sveta, tista neizčrpna obstojnost stvarstva, ki v svojem nepretrganem in nepretrgljivem nizu smrti in rojstev še najbolj spominja na ptiča feniksa.
Prav v vsako pesem pričujoče zbirke je namreč Dekleva vpisal podobo hroščka, majcenega, na videz nepomembnega bitja, ki ga je mogoče pohoditi in tega skorajda ne opaziti, a je vendarle pripadnik najštevilnejšega – se pravi: najuspešnejšega, se pravi: nad smrtjo najmočneje zmagujočega – živalskega reda (biologi ugotavljajo, da kar četrtina vseh znanih vrst sodi v red Coleoptera, red hroščev).
Pri tem se mi zdi bistveno, da Deklevova pesem postavlja hrošča v eksplicitno opozicijo do človeka. Če je slednji nepomirljivi tuhtavec, ki je natanko v aktu mišljenja, refleksije, pretehtavanja, cincanja izvržen iz nenehno samoobnavljajočega se sveta, je hroščeva misel, nasprotno, scela prilagojena žilam klorofila / in nevarnim vijugam ptičjih kril.
Hrošč je torej pomirjen; je eno z naravo, je stvarstvo v malem. Žal pa, se mi zdi, hrošček ni vselej tudi eno z Deklevovo pesmijo. Ideja, da bi se ljudje in vse stvari tega sveta merili ob na videz efemerni eksistenci hrošča, v kateri pa je, kakor smo videli, že zajeta totaliteta stvarstva, se zdi imenitna, vendar je motiv tega hrošča večkrat nekako na silo vtkan, pravzaprav stlačen v telo pesmi.
Zdi se mi, drugače rečeno, da ima vodilni koncept, s katerim je Dekleva podložil zbirko, neupravičeno prednost pred organsko zaokroženostjo posameznih pesmi, vključenih v knjigo. Posledično nekatere izmed pričujočih pesmi – seveda še zdaleč ne vse – lahko učinkujejo nekako suho, mestoma preveč cerebralno.
