Tiskane izdaje
Burja kot simbol življenja ljudi, ki živijo ob morju ali v njegovi bližini in so označeni z večnim nepredvidljivim menjavanjem plime, oseke in vetrov. Goriška, Vipavska, skratka: Primorska, predel, kjer že dolgo živi pisec pričujoče knjige, vsaj v zavedanju podpisanega ni toliko »zgodba o krajih in ljudeh«, ampak skuša z naslovom ponazoriti nekatera splošna bivanjska vprašanja, tokrat postavljena v zanimivo napisano življenjsko zgodbo človeka z Goriškega, protagonista Iva.
Potek vsebine prepuščamo vedoželjnemu bralcu, s pričujočim pisanjem pa želimo opozoriti zlasti na empirično razsežnost problematike minljivosti v pričujočem romanu; zdi se, da postaja najbolj zanimiv tam, kjer se pravzaprav končuje, torej v sklepnem delu, kjer naj bi se protagonistova zgodba končala.
Videti bo kot spoiler, pa ni: Ivo na koncu umre; vse, kar se zgodi pred tem, je razvezovanje zgodbe slehernika, ki, kot rečeno, nekako simbolično predstavlja usode starejših ljudi z »(jugo)zahodnih koncev te male domovine«, kot bi te kraje poimenoval Kajetan Kovič.
Vse, kar se zgodi po njegovi smrti, je tisto, kar roman dvigne iz še ene zgodbe in ga postavi pred dejstvo, ki je, se zdi, temeljna rdeča nit knjige in tudi sicer stara resnica, zapisana v ničkoliko različicah: da minljivost posameznika vedno prehiti, tistim, ki ostanejo, pa da možnost refleksije, razmisleka in, kar je morda največ vredno: če ima tovrstno zapisovanje literarni presežek, se bralec vedno znova vrača na izhodišče tega razmisleka, knjigo večkrat vzame v roke in razbira te ali one podrobnosti, s katerimi se lahko poistoveti ali pa tudi ne.
Ob tem romanu smo precej brali o tako imenovanem hemingvejevskem momentu, ki naj bi prikliceval osnovne linije življenja nekega drugega že znanega starca, pa vendar se zgoščenost Hemingwayeve zgodbe izkaže za bolj ali manj nepotrebno »(tipološko) analogijo«: Ivova zgodba na več kot tristotih straneh je nadvse izčrpna, o starcu (vsaj na videz) izvemo precej, vendar je, kot rečeno, vsa življenjska linija protagonista zgolj nekakšen dolg uvod v ontološko bistvo zgodbe.
Niso torej najpomembnejša Ivova razmišljanja, njegova dejanja (ali dejanje), tudi nekakšna njegova »panonska osamelost« ne, pač pa tisto, kar se zgodi, ko Ivov sin Mirko izve, da mu je, kar dolgo po smrti matere, umrl še oče. Biznismen po duhu ob sporočilu ne dela scen, vendar se težava pojavi pozneje, ko odloži slušalko. Bo brez očeta sploh zmožen obdržati svoj svet v okvirih, kakršnih je vajen?
Že takoj ob sporočilu se mu, vajenemu nadzora, stvari začnejo sesuvati: iz doma za ostarele, kjer je umrl njegov oče, mu sporočijo, da bojo za pogreb poskrbeli sami, da je njegov oče finančno to uredil. Sina začudi, da si je zaželel cerkveni pogreb. Ko pozneje z ženo in sinom stoji pred očetovim grobom, se vede priučeno, dostojanstveno. Ko pride v očetovo stanovanje, kjer je odraščal, pa samodejno sede na »svoj« stol, tja, kjer je vselej sédel, ko je še živel tam.
Tu se razstre najpomembnejša plat romana: razmislek o minevanju, preteklosti, ki je mimo, podzavesti in obrazcih, po katerih ljudje funkcioniramo. Čemu vedno sedemo na isto mesto? Kako obračunavamo s spomini, ko se pretrgajo še zadnje empirične vezi z njimi? No, če tisto zgoraj ni hotel biti spoiler, moramo tukaj tudi končati. Jurij Paljk je h knjigi napisal izčrpno spremno besedo, splača se jo prebrati in se po obračunu z ontologijo morda povrniti k čisto zgodbenim platem romana.
