Tiskane izdaje
Roman Rezervno življenje je drugo romaneskno delo pisateljice Lidije Dimkovske, prevedeno v slovenski jezik. Prej smo jo poznali kot pesnico, in sicer po zbirkah Nobel proti Nobelu in pH nevtralna za življenje in smrt. Roman Rezervno življenje, za katerega je prejela tudi nagrado Evropske unije za književnost, je torej po svoje novost in hkrati ni.
O pesnici, ki je uveljavila visoko jezikovno normo, bi pričakovali, da bo tudi v prozna dela vpletla pesniškega duha, vendar ni tako. Rezervno življenje, ki je upovedano z glasom Zlate, ene izmed preživelih siamskih dvojčic z zraščenima glavama, je skoraj prozaično. Vsa koncentracija je na sosledju dogodkov in še tam, kjer pričakujemo podtekst, na primer v navezavi na avtorici in junakinji ljubo Marino Cvetajevo, izvisimo.
Linearnost pripovedi Lidije Dimkovske v romanu Rezervno življenje lahko razumemo tudi kot poskus obvladovanja tematsko ambiciozno zastavljene pripovedi; od vprašanja dekličine drugosti v sodobnem makedonskem okolju pisateljica zapluje v vode družinske patologije, zatrte spolnosti, občutkov krivde, političnega vrenja v Jugoslaviji sredi osemdesetih in devetdesetih let in kasneje na prelomu stoletja migracijske politike v Angliji, moralne pokvarjenosti makedonskih politikov in vprašanja izseljenskih pisateljev.
Čeprav jezik ne variira, imamo občutek, da je pisateljica v roman vključila niz razmislekov, katerih stična točka je Makedonija. Ta je njeno izhodišče, vir njenega hrepenenja. Kolikor je do Makedonije kritična, jo hkrati tudi malikuje v smislu razpredanja neskončnih družinskih povezav, ki naj bi v odtujenem okolju posamezniku dajale sidrišče.
Ne glede na starostno mejo pripovedovalke je perspektiva, s katere se izreka, naivna, jezik, s katerim operira, pa na meji brbljavosti. Pisateljica zgodbo napaberkuje, plete drobne dogodke. Če ne bi bilo brutalnosti, s katero okolje sprejema odraščajoči deklici in kasneje odrasli ženski, bi še pomislili, da se iz romana širi vonj po sladkobnosti.
Ko naletimo na komparacijo, kot je »zgodnjepomladanski vetrič nas je božal po laseh«, se nam zatakne, nato pa spričo brezštevilnih stranskih oseb, ki se pojavljajo v delu, plezamo dalje. Vse je v tem, podobno kot v turških televizijskih serijah, kdo je s kom, kdo je koga, kako daleč se da zabresti v lastni tragediji.
Tisto, kar zgodbo vleče iz trivialnosti, so mestoma izjemni liki, kot je Zlatina mama. Ta je nekakšen vir zla, pasivnosti, družinske odtujenosti. Razen tega, da brska po hčerinih stvareh in s tem »mistificira« njeno življenje, vnukinji kliče »psici« in na vsakem koraku vzklika, »kaj si bodo mislili ljudje«. Ko umre, ji Zlata kupi dodaten grob, da vanj zakoplje stvari, in s tem udejanji izrek, »da nekaj neseš s seboj v grob«.
Vse, kar počne Zlata, je v imenu »oddaljitve od obupane brezvoljnosti lastne matere«. Svetlost Zlatine pripovedi naj bi torej rasla iz materine temnosti. Toda kazanje na zavrtost, s katero so determinirani liki, ne prinese katarze. Menda tudi zato ne, ker pisateljica resda skuša zaobjeti drugost svojih likov, vendar na zelo spodoben, afirmativen način.
