Recenzija knjige: Krivda etc.

Annabel Pitcher zahteva pozornost bralca in jo z udarnim začetkom nedvomno nemudoma dobi: »Pri meni ni šlo za žensko, ampak za fanta. Ubila sem ga pred točno tremi meseci.«

Besede zapiše dekle, ki se predstavi z lažnim imenom Zoe, in sicer v pismu, namenjenem gospodu Harrisu, na smrt obsojenemu zaporniku, ki je umoril ženo in sosedo. Zoe v prvem pismu nadaljuje takole: »Hočete vedeti, kaj je najhujše? Izognila sem se kazni. Nihče ni ugotovil, da sem kriva jaz.«

Dekle torej gloda občutek krivde, zapornik Harris pa je nema priča, zaupnik, ki se mu spoveduje, da bi ji vsaj nekoliko odleglo. Na tej točki bralca zanima predvsem dvoje – kaj se je usodnega 1. maja dejansko zgodilo in kako bo Zoe zvozila naprej.

V pismih nam z informacijami streže premišljeno počasi, nekje omeni »Sandrino vreščanje, ki sem ga nocoj prvič slišala v sanjah«, drugje »izginjajočo dlan« itd. Izkaže se, da se je znašla v zapletenem oziroma še posebej občutljivem ljubezenskem trikotniku – med dvema bratoma; v enega se zaljubi, z drugim pa hodi bolj kot ne le zato, ker je pač tiste sorte šolska trofeja, ki se ji ne reče ne, če se ti ponuja, za povrhu pa živi v veri, da ima drugi (pravi) dekle.

Zoe se ujame v krog laži, poleg tega pa tudi njeno družinsko okolje ni pretirano spodbudno – starša se prepirata in tri sestre puščata v nevednosti, zakaj ne smejo obiskati bolnega dedka; Sophie trdi, da ima težave v šoli, najmlajša, Dot, pa je gluhonema, kar teži predvsem mamo, ki se tako kot Zoe spopada z občutki krivde. Avtorici se posreči ustvariti izrazito večplastne like in prepričljive družinske odnose, predvsem pa v besedilo oziroma v dogajanje subtilno vtke izhodišča za številne premisleke, ki daleč presegajo zgolj vprašanje krivde.

Ali mama pravilno vzgaja svoje hčere? Kaj je laž – nekaj nezrelega, škodljivega, nevarnega ali celo smrtonosnega? Kolikšna je dejansko Zoejina krivda? Kako (pre)živeti dejstvo, da si za vedno izgubil ljubljeno osebo? S kakšnimi merili premisliti smrtno kazen?

Nedvomno velik zalogaj oziroma izziv za razmišljujočega bralca. Zoe meni, da si gospod Harris takšne kazni zaradi svojih napak ni zaslužil. Do njega z vsakim pismom zavzema bolj naklonjen/sproščen odnos in preide od vikanja k tikanju, od Gospod Harris do Moj ljubi Stu, kar nedvomno kaže na transformacije, ki se dogajajo v njej.

»Zdaj si zaslužiš nekaj sreče, Stu. Seveda si delal napake, ampak si se soočil s svojim zločinom in sprejel svojo usodo, zato se tvoja zgodba konča pogumno. Pošteno. In tudi na to moraš biti ponosen.« Ali iz dekleta govori potreba po tolažbi (Harrisa oziroma same sebe) ali resnično prepričanje ...?

Roman Rdeče kot kečap z vprašanji, ki jih iz pisma v pismo nastavlja bralcu, slednjemu vsekakor ne prizanaša, a mu v zameno ponuja intenzivno ljubezensko (in družinsko) zgodbo ter stopnjuje napetost ob pričakovanju odgovora na vprašanje: kako (se je zgodilo), ob vsem tem pa mladi angleški avtorici niti humor ni tuj.