Tiskane izdaje
Preskok iz esejistike v leposlovje ni povsem enostaven, četudi smo v eni zvrsti dobri ali celo sijajni, to še ne pomeni, da bomo blesteli tudi v drugi, saj pristop zahteva drugačno notranjo strukturo, imaginacijo in rabo jezika.
Literarni prvenec Matjaža Lunačka Beatus ille qui ... to potrjuje, zbirka zgodb je glede na izbor fabul, njihovo poanto in simboliko sicer inventivna, vendar deluje preveč akademsko in papirnato.
V zgodbah prevladujejo univerzalne intimne in družbene teme, kot so ljubezen, erotika, osmišljanje življenja ter ontološka vprašanja, pa zgodovina, politika, vprašanja svobode in človekove vesti, predvsem pa seveda sreča. Ta se zdi obenem jasno definiran in povsem neoprijemljiv pojem, zelo pa je izpostavljen
Pri leposlovju lahko ta metoda seveda dobi še veliko bolj široke oziroma kar neobvladljive dimenzije in to se pri številnih zgodbah tudi dogaja. Res so nekatere povsem enostavne, celo preveč preproste, saj orišejo zgolj kakšen pojav, dogodek ali značaj posameznika, zato pa so (pre)številne zasnovane na pretirano alogičnih, kompleksnih ali celo bizarnih domislicah, kar še zlasti velja za prigode, v katerih se pojavljajo živalska, pravljična ali mitološka bitja.
To samo po sebi sicer ne bi bil problem, v tem naj bi bila seveda osrednja poanta prostih asociacij, vendar je tovrstna kompleksnost pogosto faktor distrakcije, predvsem pa je uporabljena ne toliko v smislu literarnih vrednosti samih po sebi, temveč zgolj kot pomožno sredstvo za izpeljavo osrednjega sporočila.
Knjiga je tako bolj zbir v literarno formo preoblečenih stiliziranih esejev ter precej preforsiranih fantastičnih alegorij kot polnokrvno leposlovno delo. Opravka imamo z dvema skrajnostma. Neredko avtor vplete v tekst povsem eksplicitne zgodovinske dogodke in celo letnice, kjer med vrsticami skoraj ni besedila, vse je zastavljeno suho faktografsko in premočrtno, na drugi strani pa se zgodbe neobvladljivo razraščajo ter izgubljajo v meandrih abstraktnih pomenov in podpomenov.
Ne glede na to, da so nekatere črtice pisane prvoosebno, se zdi, da se celo pisec sam ni identificiral z njihovo vsebino, zato se bralec še toliko težje, še zlasti, ker so številne umeščene bodisi v neopredeljiv ali pa geografsko in kulturno eksotičen prostor in čas.
Lunaček se bolj zanaša na improvizacijo ter igro besed in pojmov, kar spet ne bi bilo vprašljivo, če bi temu sledil izbrušen slog, zgolj eksperiment oziroma preverba, kako racionalna razmišljanja zvenijo v bolj poetični obliki, pač ni dovolj. Zven besed in besednih zvez v leposlovju je in mora biti drugačen kot v esejistiki, literatura mora z lastnimi avtonomnimi sredstvi odpirati nove in drugačne dimenzije in perspektive, vendar je tukaj obenem preveč okorna in preveč razpuščena.
Bolj prepričljive so zato zgodbe, v katerih je fabula izčiščena ali pa dogodka skoraj ni; sicer vse naštete stilne in vsebinske pomanjkljivosti ostajajo, zato pa bralec nima občutka, da se poskušajo skriti za gostobesedno enigmatično narativnostjo ter neprepričljivimi nadrealnimi zapleti.
