Tiskane izdaje
Zbirka esejev Hiše in drugi prosti spisi, prozni prvenec pesnika Jureta Jakoba, je prelepa tiha knjiga, ki se jo bere počasi. Jakob v njej prepleta dve pripovedni ravni, dobesedno in simbolno.
Avtobiografske spominske podobe – predvsem impresije iz narave in otroški (po)doživljaji – so zapisane v kristalno čistih, pesniško zgoščenih besednih podobah. Te se potem brez roba, kot akvarel, prelivajo v preproste, vsakršnega (jezikovnega) balasta očiščene prispodobe, s katerimi poskuša zajeti (lastno) pesniško ustvarjanje.
V uvodnem eseju si denimo avtor priklicuje v spomin različne hiše, sobe, prostore, v katerih se je v otroštvu in kasneje rad zadrževal. In obenem primerja pisanje pesmi z gradnjo nevidne hiše s široko odprtimi okni, v katero se sam naseli – in ne ujame! – živi duh tistega, o čemer piše. Ob (ptičji) hiši(ci) je nosilna prispodoba knjige siamska podoba lovcev in vrtnarjev. Jakob jo vpelje že v uvodnem eseju in jo do konca razvije v zadnjem, tako da drobno knjižico obdaja kot skorja sredico.
Opredelitvi pesniškega ustvarjanja se najprej približa per negationem. Tako navezujoč se na esej pesnika Teda Hughesa Lov na žival pravi, da poezija zanj ni lov: »Dobro vem, da nisem lovec.« Za razliko od Thomasa Bernharda, čigar veliki občudovalec je, zanj pisanje tudi ni hoja po žerjavici. Jakobu se Bernhardovo pisanje, ki ostaja na nevarnih in težkih tleh življenja, zdi nekakšen protipol nagona, iz katerega izvira njegova poezija: »Nagona po odmaknjenosti, nedejavnosti in opazovanju.«
Knjiga ima še tretjo raven: to je odnos do družine. Posamezni lističi vznikajo skozi vse eseje, a se šele na koncu povežejo v celoto. Jakob enega od esejev posveti drevesom, na katera je kot otrok rad plezal, saj je tam našel poseben prostor-čas. Z rahlo risbo postopoma izriše tudi družinsko drevo. Stara mama, atova mama, od katere avtor podeduje vrt, je osrednja, vseprisotna figura knjige. Čisto na koncu se iz pripovedi sunkovito dvigne še podoba starega ata, ata od mame, ki je lovec. V senci ene strani drevesa je še Jakobov ata, na drugi sta mama in brat.
Avtor prispodobo vrtnarjev in lovcev kot dveh vej družinskega drevesa in dveh principov pesniškega ustvarjanja mojstrsko združi prek Bernhardovega Izbrisa, v katerem se avtor, kot pravi Jakob, »s spominskim obračunom na tisoč in en boleč način« slednjič dokončno odtrga od družine.
Zbirka esejev Hiše in drugi prosti spisi ni le tiha, ampak jo preveva tudi pomirjujoč hlad; brezmadežen hlad snega in osvežujoč hlad gozdov, v katerega se zatečeš pred poletno pripeko. Hladno modra, z zaplatami beline, je tudi naslovnica knjige. Rdeča toplota ima v vsej pripovedi, z izjemo toplih, mehkih pogledov, praviloma negativne konotacije. Ko avtor kot deček iz dolgčasa ulovi postrv, mu tako »od nog do glave šine val vročične, neprijetne toplote«; vroča je tudi goveja juha, ki jo srka stari ata lovec, in gorke so njegove besede.
Morda bo Jure Jakob v prihodnje nabrusil »pripovedni nož« in se podal v temnejše in bolj skrite kote spomina. Morda ne. Da bi le še nadalje čutil, da mu ni treba, a mora pisati.
