Tiskane izdaje
Andrej Medved je svoji nedavno objavljeni pesniški knjigi, naslovljeni Kočijaž smrti, poiskal preprost in dozdevno zlahka razumljiv podnaslov, »pesmi«, a to je slej ko prej zavajajoča oznaka; po svoje bi namreč na tem mestu bila primernejša edninska oblika – »pesem«.
Avtor je 203 verze Kočijaža smrti sicer razporedil tako, da po večini stojijo po trije ali štirje na stran, a to ne pomeni, da je knjiga navsezadnje sestavljena iz nekakšnih haikujev, iz tri- ali štirivrstičnih, v sebi zaokroženih, samostoječih pesmi.
Branje hitro razkrije, da imamo v Kočijažu smrti pravzaprav opravka z enim samim besedilom, v katerem se pesniška izjava, na videz abruptno pretrgana ob koncu te ali one nekajvrstičnice, nadaljuje na naslednji strani, v naslednji verzni sekvenci. Toda vse to še ne pomeni, da je odločitev za množinsko obliko podnaslova povsem zgrešena.
Vztrajno fragmentiranje, nenehno prekinjanje sicer enovitega pesemskega toka, ki smo mu priča v Kočijažu smrti, je bržčas tesno povezano z vodilno temo Medvedove knjige, s smrtjo. Pričujoče delo se namreč odpira s podobo otroškega trupla na obali neimenovanega grškega otoka – ta motiv seveda nezmotljivo asociira na današnjo begunsko krizo –, ki pa jo nato, iz fragmenta v fragment, izpodrivajo vedno nove – čeprav ne nujno vselej tako aktualne – podobe umiranja.
Pri tem se zdi pomenljivo, da to umiranje ni nič statičnega ali dokončnega. Smrt v Kočijažu smrti, drugače rečeno, nikakor ni poslednji konec, nekakšno monumentalno obmirovanje sveta pri absolutni ničli.
Pesnik namreč vseskozi pazi, da lovi smrt v bohotne, barvite pesniške podobe, s pomočjo katerih jo navsezadnje lahko ugledamo kot proces – kot dovolj dinamičen proces sicer počasnega razpadanja, razkrajanja, organske dekompozicije, ki pa ni brez svoje specifične, »grde« lepote: Da se zapolni / gobasta tkanina s kožico med prsti ... in celična / struktura beder in dlani v prhko, motno gmoto, v gomazenje // ribjih iker, ki silijo v podkožno / tkivo.
In, seveda, kar velja za človeka, velja tudi za živali in rastline: Da s plini / iz jeklenke peške češenj in temnomodrih sliv v trenutku zgnijejo / v sočno, zadušljivo pulpo, vlepljeno v dišečo smolo s storžastih borovcev.
Ves svet torej nenehno razpada, nenehno umira, vendar natanko v tem razpadanju vseskozi tudi živi, se premika in spreminja. Prav taki, dvosmiselni, podobi smrti, ki je konec življenja in obenem ena izmed pojavnih oblik obstoja tega življenja, se, kakor rečeno, navsezadnje precej dobro prilega način avtorjevega oblikovanja te knjige.
Medvedovo pisanje, razsekano, kakor smo videli, na koščke, namreč spominja na logiko mrtvaškega plesa. Kakor na srednjeveških freskah, na katerih verigo živih obenem prekinja in povezuje veriga okostnjakov – v tem smislu se zdi povedno, da je avtor v pričujoče delo umestil reprodukcijo znamenitega hrastoveljskega sprevoda; najti jo je že po prvih devetih verzih Kočijaža smrti –, gladki tok Medvedovih besed nenehno prekinja in ponovno povezuje mehanika bralčevega obračanja strani.
Na vsaki strani posebej – če Kočijaža smrti torej beremo kot »pesmi« – se zdi, da v senci smrti, znotraj meja njenega kraljestva pač ni mogoče izluščiti kakega višjega reda ali integrirajočega smisla, ki bi navsezadnje zvezal okruške v nekaj trdnejšega ali trajnejšega. Če pa, nasprotno, pričujočo knjigo beremo kot eno samo pesem, se taka bolj smiselna celota vendarle začne zarisovati.
