Tiskane izdaje
Preden je Josip Osti, lavreat niza slovenskih literarnih nagrad in prvi častni član Društva slovenskih pisateljev, po spletu neljubih zgodovinskih okoliščin zastavil svoje literarno in siceršnje življenje v Sloveniji, najprej kot prevajalec, pozneje tudi kot manjšinski pisatelj, še pozneje pa je začel ustvarjati tudi v slovenščini, je imel za sabo že eno življenje. Literarno in siceršnje.
V njegovi biografiji piše, da je Sarajevčan, po materi hrvaškega, po očetu slovenskega rodu, bil urednik kulture študentskega lista Naši dani, urednik pri sarajevski založbi Veselin Masleša, tajnik podružnice pisateljev Sarajeva in direktor mednarodne literarne prireditve Sarajevski dnevi poezije, tajnik Društva pisateljev BiH in urednik revije Books in Bosnia and Herzegovina, predsednik Društva književnih prevajalcev BiH ter lektor/korektor pri založbi Svjetlost, dodano je tudi, da od leta 1990 živi v Sloveniji.
Dosežek svoje vrste je, da je za svoj pesniški prvenec v slovenščini Kraški Narcis prejel Veronikino nagrado, brez dvoma še imenitnejši, da so mu za zbirko Vse ljubezni so nenavadne namenili stanovsko Jenkovo nagrado.
Ostijeva knjiga Duhovi hiše Heinricha Bölla je spominski dokaz omenjenega prejšnjega življenja, »hieroglifna sled« njegovih zdajšnjih in nekdanjih občutkov, obsežna knjiga »priklicanih senc spominov, potez ljubih obrazov, odmevov zvena besed tistih, ki sem jih imel rad ...«, čeprav sega tudi že v čas, ko se je njen avtor, recimo tako, dodatno poslovenil.
Spominsko, avtobiografsko tkanje je Osti podnaslovil Kalejdoskopski roman, zgrajen iz zgodb, predvsem o pisateljih in ga v sklepnem pripisu več kot štiristo strani obsegajoče knjige razlaga kot mozaično strukturirano odprto delo.
Spominska ihta – ihta zato, ker se zdi, da ima Osti imenitno oster, neizprosno natančen spomin – je torej ujeta v veliko strukturo, ki pa jo je mogoče preplezati počasi, linearno, ali pa vanjo vstopiti naključno, pri posameznih zgodbah – pri tem se ključne poteze avtorjevega duktusa niti malo ne spremenijo, v vsej knjigi, v vsej množici zgodb, nagovarja bralca človek, ki ve za vsakokratni kontekst in si misli svoje.
Iz zgodb, zgodbic in še manjših okruškov je razbrati, da se je na primer družil z Ivom Andrićem, Izetom Sarajlićem, Ivanom Goranom Kovačićem, njegov sošolec je bil Abdulah Sidran, a to je le delček dolgega seznama imen, ki slovenskemu bralcu najbrž ne povejo kaj pomenljivega oziroma mu govorijo, da popolnega konteksta ne more poznati. To ni moteče, ker Osti pogosto načenja arhetipske zadeve in govori na primer o dokaj splošnih človeških nečimrnostih, ki pač niso tuje niti velikim pisateljskim imenom.
Pri tem je skrajno dobrodušen in svoje ter napake drugih predstavi s humorno intonacijo ali pa to in ono dejstvo zgolj registrira in nikakor ni privoščljiv ali ciničen, je pa vseskozi natančen in popravlja ali opozarja na take in drugačne napake, ki jih je odkril, predvsem pa z ostrino svojega spomina nepremagljivo nepopustljiv, pri čemer sebe in svojih dejanj ne postavi v oklepaj.
Eden od vtisov branja njegove knjige je seveda lahko tudi začudenje nad intenzivnostjo literarnega dogajanja v nekdanji državi, po kateri so pisatelji tako rekoč brez prestanka potovali, nastopali, se družili in vdajali alkoholu in drugim opojem. Ostijeva knjiga preseneča z anekdotičnostjo in pogledom, ki raje vidi dobro namesto zla.
