Tiskane izdaje
Stropi, po Letu biserov drugi roman češke pisateljice Zuzane Brabcove, preveden v slovenščino (oba je odlično prevedla Nives Vidrih), se začne s prisilno hospitalizacijo glavne junakinje Eme Črne zaradi psihičnega zloma, povezanega z zlorabo tablet.
Stilistično izpiljena prvoosebna pripoved lebdi in ponuja bralcu le malo opornih točk; perspektiva je skrajno zamejena, točkovna, a se hkrati asociativno zavrtava vedno globlje, v vse abstraktnejše simbole. Pisateljica bralca ne vabi k dekodiranju skritih pomenov, ampak, nasprotno, k sprejemanju njihove monolitne neprebojnosti, ki se izmika interpretaciji.
Poetična pisava, ki zrcali delirične blodnje, se izmenjuje z lucidnimi, jedko ironičnimi opisi življenja v psihiatrični instituciji. Za detoks oddelek avtorica uporablja metaforo akvarija. Pozicija pacientk, ki so nenehno opazovane in podvržene najrazličnejšim praksam discipliniranja in »normaliziranja« – od jemanja zdravil, teh legalnih drog, do obiskovanja delovnih terapij – priklicuje Foucaultov panoptikon.
Med njimi se vzpostavlja hierarhija glede na dolžino hospitaliziranosti, vrsto odvisnosti in socialni status »zunaj«. Eden od naglavnih grehov, ki si jih lahko obtožen »notri«, je intelektualna vzvišenost. Emi ta zares služi kot ščit, s katerim se na eni strani upravičeno brani pred poneumljajočim položajem, v katerega so pahnjene. A hkrati jo (samo)ironični posmeh varuje pred spoznanjem, da je vse življenje prelagala odgovornost na druge, predvsem na svojo hčer Ribico. In tako sama ostala otrok.
Z dejstvom, da je edina pot iz odvisnosti možna le s sprejemanjem odgovornosti zase, Emo slednjič sooči njena ljubica Dita. Individualna odgovornost, katere hrbtna stran je svoboda, pa je neločljivo povezana s kritiko paternalističnega odnosa družbe do posameznika. S tem ko psihiatrija razglaša odvisnost za bolezen, »paciente« ohranja infantilne, s čimer jim zapira edini izhod.
In začarani krog je sklenjen; ne čudi torej, da ena od »bolnic« praznuje že jubilejno deseto hospitalizacijo. A kje iskati vzroke ali vsaj povode za psihične težave? Se je treba odpraviti na romanje v otroštvo, da bi našli ničto točko? Avtorica cinično ošvrkne psihoanalitično izkopavanje (domnevnih) travm. A Emina pripoved vedno znova strmoglavlja v črno luknjo spomina in pristaja v domači kuhinji, kjer ji je mama kot deklici prostodušno servirala, da smo vsi umrljivi.
Okoli te razpoke se odtlej uročeno plazi njena nevroza in ji ne pusti odrasti: »Mama, kako si mi lahko to naredila? Zakaj si me spravila na svet, če si vedela, da bom tudi jaz enkrat umrla? In kako sem jaz to lahko naredila Ribici?«
Ko je Ema slednjič le odpuščena s psihiatrije, jo pričakata obvestilo o izgubi službe in neskončno dolga vrsta iskalcev zaposlitve. Kaj ni potem bolj prijetno – in ne nazadnje tudi pametneje – sesti na letalo za Strašmanijo, deželo vseh možnosti, v kateri je njen oče umrl in hkrati ni umrl? In kjer se za neskončno vrsto vseh stropov sveta, ki se plastijo drug za drugim, končno razpre oslepljujoča modrina.
