Tiskane izdaje
Dvanajst pesniških glasov, zajetih v antologiji, je rojenih v štiridesetletju med letoma 1940 in 1983, kar pomeni, da iz antologije priča dobra mera generacij, rojenih po drugi svetovni vojni. Najstarejši zastopani, Gunnar Harding, je prvo pesniško knjigo izdal leta 1967, iz generacije 1983 pa so kar trije pesniški glasovi: Athena Farrokhzad, Linn Hansén in Pär Hansson.
Najmanjši skupni imenovalec je velika izguba, pravi Harding v prvi pesmi svojega dela izbora. Mimo švigajo mrtvi jeleni. / Zeleni lovec izgublja izpred oči, kar lovi. / Lovi, kar izgublja izpred oči. Verzi so nekako povzemajoči, celo preroški za celoten izbor, ne glede na to, v katero letnico ali literarnozgodovinski predal sodijo izbrani pesniški glasovi.
Čeravno Harding svojo pesem naslovi Čarobni svet pravljic, ta svet ni svetel, njegovi gozdovi so polni mrtvih jelenov, palčki poljubljajo steklene krste in škripajo po mačehinih goslih. Tudi v drugih njegovih izbranih pesmih čutimo prisotnost pravljic in gozdov v taisti temačni in tesnobni obleki, a te na videz bogate podobe zna pesnik ontološko utemeljiti tudi precej bolj naravnost: V notranjosti se tresem, / rotim, mirujem, se zrcalim v notranjosti.
Mlajši pesniški glasovi za izpovedovanje podobne ontološke tesnobe večkrat izberejo nekolikanj manj poetično podobje vsakdanjih rekvizitov, kot so denimo mobilne naprave, pa prozaičnih objektov, denimo trafopostaj, nekateri pa, denimo Athena Farrokhzad, uporabljajo ostro, skorajda ali pa dejansko angažirano govorico in govorico razčlovečene vsakdanjosti ter prav takšnih medsebojnih odnosov, kar se pokaže v nizu pesniških »trialogov« med pripovedovalko (seboj), materjo in očetom, začenši z verzi: Moja družina je prispela sem v marksistično tradicijo / Moja mati je hišo takoj zapolnila z okrasnimi božički / Tehtala prednosti in slabosti plastičnega drevesca / kot da bi to bil njen problem (…).
Vmes se nam ponudita domala ves lakmus in izročilo sodobne dobe s takšno ali drugačno uglašenostjo na nekakšen skupni imenovalec nečesa, kar umanjka, ali izgube, kot jo srečamo že v naslovnem verzu in jo vsako izbrano pesniško pero v antologiji seveda začuti in zapisuje po svoje.
Zdi se, da je pesniška izpoved izbranih peres nekolikanj močnejša in udarnejša tam, kjer je brezkompromisnejša, kjer se ne skriva nujno za filozofično bivanjskostjo, pač pa udari in medias res ali pa ta in medias res poskuša prikazati z nekaterimi manj pričakovanimi podobami. Formalno se gibljemo od »zarotitvenega« prostega verza do pesmi v prozi (srečamo tudi skorajda whitmanovsko pisavo v nekaterih pesmih Ulfa Karola Olofa Nilssona in približevanje likovni pesmi pri Ann Jäderlund).
Pesniškega peresa, ki bi si morda upalo presenetiti s posodobljeno, zeitgeistovsko klasično formo, v izboru ne srečamo. V uvodu urednici zapišeta, da antologija prinaša dela pesniških glasov, ki so sodelovala na dveh slovenskih pesniških festivalih: Dnevih poezije in vina in Prangerju.
Kvota prevodov iz sodobne švedske poezije se torej vztrajno veča, ob tem pa tudi vprašanje o tistih tozadevnih pišočih, ki jih na omenjenih festivalih ni in se lotevajo nekolikanj drugačnih form, denimo sodobnih lirskih ali epskih pesnitev, morda celo epov.
To vprašanje se zastavlja še posebej ob ponovni obuditvi epa pri nas in ugotovitvi, da je tovrstna pesniška produkcija iz tujine pri nas še vedno precej slabo pokrita, bodisi sodobna bodisi klasična. Ob tem namreč, ko se zapolni ena antologijska vrzel, se nehote odpira vprašanje o vzporednih tokovih, a tega ne zapisujemo kot ugovor pričujočemu izboru, pač pa, ker se tako spodobi in je pravično, v spodbudo uredniškim izbiram za naprej.
