Recenzija knjige: Nalašč in zdaj

Marko Kravos: Kot suho zlato. Mladinska knjiga, Ljubljana 2017.

Objavljeno
02. oktober 2017 17.25
Igor Divjak
Igor Divjak

Literarna kritika ima vedno znova težave, kako in kam umestiti Marka Kravosa in kakšno oznako mu pripeti. Lahko bi poiskal take in drugačne navedke, toda med brskanjem po njegovih starejših pesmih sem naletel na verze, ki jih je o svoji poetiki zapisal avtor sam in ki se zdijo ustrezni tudi za razmišljanje o njegovi zadnji zbirki.

V pesmi Dar pravi: »Kaj bi se bal velike misli, / stokrat večje od slona. / Če hočem, letim. / Če hočem, ležim. / Če hočem, me ni. / Nalašč in zdaj / enostavno sem.« V izbranem odlomku se zavest o tem, da je le naslednik starih renesančnih mojstrov slavljenja življenja tukaj in zdaj dopolnjuje z značilno kraško trmo in kljubovalnostjo.

Tako se tudi pesmi zbirke Kot suho zlato radoživo in nalašč izogibajo vsakemu kalupu, pa četudi nad njimi ne kot Damoklejev meč, ampak kot teža eshatoloških, pa tudi družbenih vprašanj visi eksistencialistični slon. Prvič vsakega izmed šestih ciklusov dvanajstih šestvrstičnic, razporejenih v tri kitice, oklepajo opisi kraškega jedilnika. Zbirko uvede zapis: »oljčno olje s kruhom, kozarec črnega«, sledijo pa »krompir v oblicah, sol«, »sardoni, radič s fižolom za zraven« in podobno.

Drugi odklon je, da se naslov vsake pesmi ne pojavlja zgoraj, ampak spodaj, pod zadnjim verzom. Ivo Svetina v spremni besedi zapiše, da bi zaradi tega pesmi lahko brali tudi kot uganke s skritim odgovorom. Morda pa bi se v skladu s Kravosovo hudomušno naravo lahko vprašali, ali nismo morda do zdaj prav vseh pesmi brali narobe, in bi bilo potrebno tako, z naslovom spodaj, znova premisliti vso pesniško tradicijo.

Tretji opazni odmik pa je forma Kravosovih pesmi. Nekako niso niti prav dolge, niti prav kratke za konvencionalna pojmovanja. Zasnovane so kot utrinki, ki pa jim ne zadošča minimalsitični haiku; za kaj takega so preobilne, prek besednih iger se razraščajo v apokrifne teze in antiteze.

V mnogih elementih ta zbirka nadaljuje tradicijo anakreontske poezije. Poleg jedače sodi pijača in prav nič ni narobe, če si ob branju Kravosovih verzov privoščimo kak kozarček. Na to nas na primer napeljujejo naslednji verzi iz pesmi Rep: »Brez repa in glave / ni niti osla. I ja. / Grgánja je grozdje, / glavo in rep dobi v sodu. / Ne zajame ne smeha ne vina / glava, gola načelnost, votla lobanja.« In poleg vitovske grganje in pijače se prileže lepa ženska.

Pesnik ne nagovarja Marije, Jezusove matere, ampak Magdaleno. Ta mu je Vedrilo, kot pravi naslov naslednjih verzov: »Marija iz Magdale, Marija / si poje in bedra umiva. / Lase si razčeše in spet splete, / predana poklicu. Še iz stare zaveze. / Pô-javna. Gola kot golo vedrilo, / ko gost pokliče. Milost iz Magdale.« V anakreontskem zanosu pa se tudi bog noče več podrejati običajnemu redu dolgočasnega vsakdana: »Sedmi dan si še bog vzame čas / in reče prvi ženski: hej, punca!«

Toda tudi anakreontika je izraz, ki je za precejšen del pesmi te zbirke preozek. Velikokrat so to preprosto narobe pesmi, take, ki se za nobeno ceno ne podrejajo temu, kar naj bi bilo umestno in primerno. Primerno bi morda bilo, da bi tako svojeglavost in upornost izkazoval mlad, avantgardistični avtor, toda upoštevati moramo, da je z leti eksistencialni slon vse težji, zato so tudi geste kljubovanja vredne toliko več in pravzaprav predrznejše kot tiste mladostne. To ni več upor proti praznemu niču, ampak proti starosti in smrti, ki dejansko kosi.

Ko Kravos v pesmi O našteva imena svoje generacije, od katere pripadnikov je marsikdo že pod rušo, se njegov verz izteče protestno: »Marica, Neda, Rudi in Boris in Lučko, / Mariza, Rosana, in Bruno, Marino. / Zdaj koža in kost, kar bilo kri in meso. / O, kar pokaži jim jezik, pokaži figo!« Vprašanje je, koliko današnjih mladih subverzivnih avtorjev bo zmoglo tako držo na stara leta. In tudi tokrat se Kravosov protest proti vsemu, kar ogroža radoživost in prostodušnost spaja s političnim protestom.

Ne proti komu konkretno, pač v smislu, da se greh pove, grešnik pa ne. Pesnik oblastnike najbolje razoroži tako, da jih karikira in osmeši v njihovi trapasti škilavosti: »Sebi zlat kuje, / se vojskuje, ženi se s sultanko, / dva prekata v srcu, strup in med, / izza šlema vlada križemgled.« Kravosov nalašč in zdaj se kot trmoglava hvalnica življenju torej ne razodeva kot nekaj preprosto danega, ampak nekaj, kar je le težko dosegljivo in kar je treba negovati.