Recenzija knjige: Naprešanka domislic

Arjan Pregl: O ženski, ki ni hotela z balkona. LUD Literatura, Ljubljana 2017.

pon, 11.09.2017, 21:00

Pregl je predvsem vizualni umetnik, na zažgane toaste je recimo rezbaril portrete političnih in revolucionarnih ikon ter izdelal serijo ilustracij 299 kosmatih, eno/-ega manj kot v psovki, in podobno; zbirka (pretežno) kratkih kratkih zgodb, kakšnih petdesetih, njegov literarni prvenec, se nam kaže skoraj kot nadaljevanje teh duhovitih intervencij v realnost in iskanja medija.

Ne le zato, ker so zgodbe različno dolge, naslovna ima po podnaslovu, ki nam pove, kdo natančno je ženska na drugem koncu sveta, in ga je bistveno več kot zgodbe, kratko lakonično opazko: ni hotela z balkona. Pa basta; če noče, noče, ali pa freudovsko ne ve, kaj hoče. Ali pa je »vsebina«, da ne rečemo »telo« zgodbe znotraj okvira, enostavno »ne« v kakšni bolj nikalni zgodbi.

S to lapidarnostjo in dovtipnimi temelji Pregl malce potegne na kritično in konceptualistično generacijo, ki se je ob vizualnih in konkretnih pesniških izjavah ukvarjala tudi s prevpraševanjem sodobnosti, o kateri se zdi, da je današnjim pesnikom večinoma nekaj samoumevnega, pač po logiki, da vse skupaj fura neki »jaz«, se reče subjekt; ta je včasih, ironično, kombi v rikverc dajal in oštarijsko razgrajal, danes pa biciklira ali pa prebira pesniške kolege in se umika v otroške spomine.

Pregelj se nam namreč bolj zdi sopotnik neoavantgarde oziroma njenega obrobja; bolj kot na Geistra Plamna nekatere zašpičene zgodbice ciknejo recimo na Ivana Volariča Fea ali pa tekste Buldožerjev, recimo na do aforizma našpičene komentarje o svetu in sugestivne uvide, da je uživanje živali skoraj kanibalizem. Pregl išče paradokse, mejo, kjer besede postanejo meso in meso samo beseda. Možaka, ki se zvijačno zaveda, da so vsi podatki, ki jih od njega zahtevajo, da bi bil bolj varen, samo pretveza za računalniški vdor, zraven pa ve, da se mu verjetno dogaja kraja identitete, recimo potem zamenja njegov sin.

Zamenja za nekoga drugega. Hkrati pa je Pregl tudi polemično proti nekakšnemu reizmu, kolikor razumemo: da med osmešenim prikazom premišljevanja o tem, kako stipkati pesem, uvrsti nakupovalni listek, torej ready made, ki nam omogoči prepoznati pesniško sterilnost; zraven se loti še kakšnega kompulzivnega števca ploščic in fug, drugič o črvih, ki se prepoznata, poseže v ZF-žanr, nekaj blizu Možem v črnem. Pregl se iz maksime, da smo vsi umetniki, kar pomeni, da ni nihče več, da gre za drobne korake v literarnem drekobrbstvu, v nekaj zgodbah neprizanesljivo posmehuje.

V njegovem kolažiranju naslova in »vsebine« je nekaj duchampovskega, stvari hoče rešiti pred samoumevnostjo z montažo ali besedno igro v naslovu ali kje vmes, torej poskuša, kar je pravzaprav vizualna strategija, iztrgati stvari iz konteksta, da bi jih zares ugledali. Pregl je pri tem pogosto harmsovsko posmehljiv in zaumen, vmes je celo kakšna na nadrealistično razumevanje naključja, zbirka izjav in kratkih proz je tako stranski, duhovit odvod njegovega siceršnjega ustvarjalnega in komentatorskega početja.

Prijavi sovražni govor