Recenzija knjige: (Ne)uspešno literarizirano

Erik Valenčič: Sence ne gorijo. Sanje, Ljubljana 2015.

tor, 14.06.2016, 12:00

Adriana, Lukas, Vilon, Said, Tiara in Muri so mladi intelektualci, ki pri branju oziroma dešifriranju ter premišljevanju kulture, ki ji pripadajo, družbenih situacij, ekonomskih in političnih dogajanj izhajajo iz situacionistične teorije in na tej osnovi izgrajujejo svoje aktivistično delovanje.

So drobna celica tako imenovane ulične gverile, levičarski ekstremisti; Erik Valenčič, ki se je v svojem novinarskem delu precej osredotočal na različne družbene ekstremizme, se je tokrat namreč »lotil« levice; kam lahko pripelje ekstremna levičarska misel, ali bolje, kam lahko privede aktivizem, ki izhaja iz nje?

Sence ne gorijo naj bi se – vsaj tako je v intervjuju za RTV zatrdil avtor – dogajale v neznanem prostoru-času, a zagotovo nekje na Zahodu, enkrat v prihodnosti, kajti v obstoječem trenutku, pravi Valenčič, radikalnih levičarskih celic v Sloveniji še niti ne poznamo, v tujini pa tudi še niso prav razširjene.

A četudi se zdi, da je napoved radikalizacije levice (radikalizacije, ki že dejavno poteka na desnici) vsekakor utemeljena, je upati, da bo (tokrat) potekala na nov način in ne bo zgolj ponovitev nečesa preteklega, kot se kaže v romanu.

Celica, ki jo spremljamo v Sence ne gorijo, deluje, bolj »analogno« kot »digitalno«; naslanjajo se zgolj na starejša teoretska besedila, njihove akcije, ki segajo od nedolžnega plakatiranja do terorističnih bombnih napadov, so vse po vrsti usidrane v materialnem svetu in – predvsem to – nikakor niso nova oblika upora oziroma revolucije; virtualni svet je za začetek bolj ali manj spregledan; umanjkajo na primer hekerske akcije, spodjedanje sistema na virtualni ravni, kjer dejansko tudi zares obstaja, ipd.

Pomenljivo je tudi, da gverilci, ko po napadih razpravljajo o tem, kako naj pridejo do informacij o napredku policijske preiskave, omenjajo branje časopisov in spremljanje čenč; kje so socialna omrežja, hekanje, manipulacija tehnologije, kje je modernizacija orožja: zakaj bi v 21. stoletju uporabljali domače strelivo?

Boj, ki ga opisuje Valenčič, je soroden boju konec šestdesetih let prejšnjega stoletja, poteka v živo, na ulicah in spregleduje pomembne značilnosti bivanja v informacijski dobi. Valenčičev roman se v tem smislu bere predvsem kot dobro naučen namig na ponovljivost zgodovine in manj kot luciden uvid v prihodnost.

A vendar je v takem »namigovanju« prepričljiv ter informacijsko poln; Valenčič med drugim uvaja (daljše) citate teoretskih besedil, manifestov ipd. ter skozi dialoge, skozi daljše razprave med liki, uvaja v različne levičarske aktivizme ter jih seznanja z razločki med posameznimi skupinami.

Pri tem je manj učinkovit način podajanja snovi: zdi se, da so dolgi citati vneseni v besedilo nekoliko preveč na silo, dialogi pa zastavljeni preveč didaktično; že mogoče, da je treba o tem in onem podučiti bralca, vendar se mestoma, v nekaterih dialogih, zdi, da so liki skorajda zlorabljeni za namen poučevanja.

Podobno digresije na začetku romana, v katerih se seznanimo z življenjskimi potmi vseh likov, delujejo nekoliko prisiljene in papirnate. Zdi se, da v tem lahko prepoznamo Valenčičevo novinarsko »poklicno deformacijo«. Tok pripovedi je vsekakor učinkovitejši, besedilo pa bolj literarno proti koncu romana, ki je dogajalno zgoščen in nekoliko bolj izčiščen.

Pod črto lahko zapišemo, da je to roman, ki ga predvsem ne bi smeli brati kot napoved, ampak kot opomin.

Prijavi sovražni govor