Tiskane izdaje
Piknik Nataše Sukič je zagotovo ena izmed tistih knjig, za katere je smiselno, da jih bereš počasi. Pa ne toliko zaradi njene aluzivne gostote ali dvojne zakodiranosti, temveč da bi preprosto trajala dlje. Dvojna zakodiranost se pokaže takoj na začetku, in sicer na žanrski ravni; na prvih desetih straneh imamo občutek, da je to kratkoprozno delo.
Nataša Sukič nas zmede s pravo mero situacijskosti in metafizike, odprtih koncev in subtilno zasnovanih dialogov, čeprav kmalu razberemo, da ima Piknik romaneskne težnje. Za to ni krivo toliko to, da je Ana, pesnica, ki je vložila v poezijo svojo nomadsko držo, nemir, gnus, revolt nad svetom, predmet pripovedovalkinega poželenja in da je romaneskni lik v polnem pomenu besede, ki se pojavlja skozi celotno knjigo, temveč da Nataša Sukič ustvarja svojo zgodbo z mislijo na največje romaneskne predloge. Prva med njimi je zagotovo roman Djune Barnes Nočni gozd.
Natašo Sukič, podobno kot Djuno Barnes, fascinirajo dramatične vizije, erotična blaznost, frustracije, obsesivno spominjanje, črni humor, božanska lepota, seganje po neznanem, soočenje z ničem, k čemur dodaja aluzije na sodobno popkulturo (bodisi filme bodisi glasbo); toda bolj kot za iskanje motivno-tematskih primerjav med njenim tekstom in tekstom Djune Barnes ji gre za ohranjanje visoke jezikovne norme.
Nataša Sukič poleg inovativnega podobja, atmosferskosti, zaradi katere niti prestavitev iz Ljubljane v Pariz ali New York ne deluje posiljeno, uporablja pantagruelovsko množenje, napaberkovane zgodbe. Ena izmed linij v romanu se odpira zgodbam, ki si jih pripovedujeta ljubimki, druga zadeva pripovedovalke; pisateljica aluzivno in z izjemnim občutkom za detajl spenja skicirane zgodbe. S tem seveda materializira svojo obsesivnost do pripovedovanja, predvsem pa s tem zakrinkava in prevprašuje lastno avtobiografskost.
Piknik je iskreno delo, pri čemer se zdi, da skuša avtorica s popisovanjem skrajnih točk človeške izkušnje premotriti lastno mero. Večino pozornosti resda namenja opisovanju vzponov in padcev v homoerotičnem razmerju, toda pri tem ne gre za izpostavljanje lezbičnosti, temveč za kazanje, kako lomljiva in krhka je lahko ljubezen, kako zelo redka in zato vredna izpostavitve.
V ozadju pisanja Nataše Sukič je bohemskost oziroma reference na bohemske pare, ki sta jih svetovna literatura in življenje vse polna. Ali kot se je v nekem sarkastičnem komentarju izrekla Djuna Barnes, ki je zavračala lezbično identiteto in s tem zvajanje svoje osebnosti zgolj na en pomenski ten: »Nisem lezbijka, le Thelmo sem ljubila.«
Avtorica nam torej kaže kompleksnost ljubezenske obsesije, in ko smo že na tem, da bi Piknik razglasili za ljubezenski roman, nam pisateljica spodmakne tla pod nogami. Ko piše o svojem avtomobilu, »Ah, ta kripa odslužena, vsak dan, vsako minuto, sleherno sekundo lahko zataji«, vemo, da v Pikniku ni točke varnosti, ne v materialnem in še manj duhovnem smislu.
In da bi bila situacija še bolj katastrofična, Nataša Sukič v skrbno doziranih odmerkih sugerira občutek, da nam kronično primanjkuje časa za resnično izživetje življenj, ki jih imamo na voljo. Zaradi tega je v romanu zajeta dobršna mera pesimizma – »Ta svet bo čez petsto let natanko tako brezupen, vse bo isto. Le da bo namesto mene tu sedel […] nekdo drug«, pa vendarle je jasno, da je pisateljica že v samem upovedovanju našla tolažbo.
Nataša Sukič je Piknik, ki navidezno pripoveduje o dvojini oziroma prelamljanju dvojine v osamljenost, dejansko pa o zrenju v nič, zasnovala kot izjemno rahlo jezikovno tvarino. Osupljivo je, da je ob tako močni čustveni poanti in minimalni fabulativni zasnovi spisala ne samo nesentimentalen tekst, temveč tudi tekst, ki se giblje po noževi konici, hkrati pa je prešpikan s posebno blagostjo.
