Tiskane izdaje
Zbirka Seznam Andreja Hočevarja je posvečena njegovemu prezgodaj umrlemu bratu. Pretresljivo poslavljanje od brata je najbolj nazorno podano v naslovni pesmi.
Tu se pesnik spominja enega izmed zadnjih pogovorov z njim, ko sta govorila o bratovem najljubšem delu neke nadaljevanke, v katerem glavni junak v spanju / odsanja celotno življenje sebe kot nekoga / drugega.
Temu pesniški subjekt lakonično doda: Ne vem, zakaj nekateri živimo / svoje življenje kot življenje nekoga / drugega. A pravzaprav posredno sporoča nekaj drugega. Da je bratu s pogovorom o nepomembnih rečeh pokazal, da ga ima rad, in da sta trčila ob mejo, ko se o zares pomembnih rečeh ne govori več.
Ta meja, ko se njegova identiteta v trenutku, ko trči ob človeško bližino, razcepi in potrjuje v mnogoterosti identitet jezikovne igre, ki ni vedno zgolj navidezna, je stalnica poezije Andreja Hočevarja. Spomnimo se na primer na verze iz pesmi Matjaž, Jana, Samo in Blaž, objavljene v prvencu: iztegnem roko, da bi morda tudi jaz, / še preden ga prestrežem, tako kot vi / dobil tole pismo, ki sem ga sam poslal.
V pesmi Seznam poleg slovesa od brata pesniški subjekt omenja tudi odnos do žene. Če bi brali površno, bi morali ugotoviti, da je čustveno močnih tem in likov za eno pesem tu občutno preveč, saj se odnos do žene še nadalje zaplete: Nekateri moški denimo / težijo drugim moškim ali drugim ženskam, / nekatere ženske težijo drugim moškim, / drugim ženskam ali sploh vsepovprek. / Žal to občasno velja tudi zame. In mi je hudo.
Toda ob razmisleku vendarle ugotovimo, da je pesnik morda v eni pesmi združil vse, kar je zanj najpomembnejše, in da so tu zgolj on, njegova žena in brat. Na koncu pesmi se namreč ljubezen do žene potrdi kot edina prava: tako kot mi je nekega poletja / tik pred vrnitvijo s hribov prvič / in enkrat za vselej uspelo izbrati / svojo edino, potrpežljivo ženo.
Navedkov je tu več kot običajno v kritikah, čeprav sem omenil le eno pesem in jo primerjal z neko drugo, starejšo. Vse to zato, da bi pokazal na kompleksnost pesniškega postopka Andreja Hočevarja, na to, da se registri različnih govoric in pesniških likov, ki lahko postanejo tudi govorci, vedno znova spletejo v resnico enega samega subjekta, čigar absolutnost pa spet postane vprašljiva in se razpira v nova dialoška razmerja.
V prvem delu zbirke (BREZ OPOZORILA) se zdi, da izvemo kar nekaj resničnih dejstev iz življenja Andreja Hočevarja. Denimo, kako sprehaja psa in kako živi njegova mlada družina v pesmi Zadnji požirek piva, pa katere skladbe posluša na ipodu in katerih ne mara preveč v pesmi Eden izmed njih. Vseeno pa čisto dokončno ne moremo biti prepričani o resničnosti navedenih dejstev.
V drugem delu (LISIČKE), v katerem so zbrane pesmi v prozi, morda bi jim lahko rekli celo zgolj fantastični prozni fragmenti, resničnost še izraziteje prehaja v fikcijo, jezikovno igro in poigravanje z zavedanjem tega prehoda. Opis jutranjega teka se tako na primer spremeni kar v zapis o njem: Pisava ukinja gibanje, gibanje ukinja domišljijo.
Ko jo dohiti, je že pred njo. V tretjem delu zbirke z dadaistično lingvističnim naslovom (KI KO KER DA ČE) jezikovne igre postanejo druga skrajnost – brezosebni modrostni izreki in aforizmi: nekatere knjige se berejo / tako da vedno znova začenjaš in končaš na isti strani. Tu tudi kitice niso več strukturno povezane, ampak bi vsaka lahko bila pesem zase. Takoj naslednja se glasi: kakšen bi bil moj obraz / če bi govoril / jezik ki ga slišim v sebi.
Hočevar piše pretežno brez metafor in prispodob, če se te že pojavijo, zbujajo vtis nečesa zavajajoče banalnega: ženske so videti kot ljubice / iz osnovne šole moški / kot sprane majice ali baloni. Za vsem tem lahko prepoznamo načrtno ironijo, vendar za ceno, da včasih postane vse preveč ploska, sicer z zarezami in paradoksi, ki pa se skozi zbirko tudi začnejo ponavljati. Vseeno pa se v njej najde tudi kakšna posrečena duhovitost, pa drobci medčloveške rahločutnosti ali, kot v pesmi za brata in ženo, iskreno čustvo.
