Tiskane izdaje
Letalska heroja, ki sta prva preletela Atlantik v neprekinjenem letu, temnopolti pridigar proti sužnosti, ki so mu irski prijatelji dali denar za odkupnino, ameriški diplomat, ki vodi mirovni proces na Irskem, visoki in ugledni moški, menda resnično obstoječe zgodovinske osebnosti in premikači zgodovine, z nekaj epizodnimi ženskami, so glavni v prvi od treh 'knjig' v romanu.
Potem pa v nadaljevanju beremo predvsem o treh generacijah žensk, ki so jih tako ali drugače zaznamovali, one stopijo iz ozadja v ospredje in na njih se zgosti pisateljska pozornost; ena od njih s hčerjo obišče letalskega asa, primerno zagrenjenega, ker mu je nagrado speljal Lindberg, druga se na srečanju sufražetk spominja temnopoltega ognjevitega govornika in dobi nekaj hitrih lekcij o razmerju med spoloma in suženjstvom, vendar se mu ne približa, in vse se končuje s prodajo pisma, ki naj bi ga za babico čez lužo prenesel, brez znamk, v žepu letalskega jopiča, letalski heroj. Nič pomembnega ni v njem, bolj zahvale irski družini, ki ji je omogočila prehod v Ameriko v času velike lakote.
McCann začne z moškimi, konča pa z ženskami in prikaže, kako so bile zagledane v idole – in kako malo je to njim, samozagledanim, pomenilo. Za razliko od trivialne proze, kjer se iz tega rojevajo zgodbe s srečnimi konci, so v Transatlantiku srečanja bežna in banalna, vsaj glede posledic.
Namesto isker in medsebojnega kurjenja nekaj spominov ter nekaj sanjarjenja o izpuščenih priložnostih. Sanjarjenja, nujna za preživetje; ženske usode nekje od sredine 19. stoletja niso nič kaj vesele. Smrtnost otrok, banalne nesreče, družbena zapostavljenost in nevidnost, postopno napredovanje od brezpravnosti in nepismenosti skozi trdo in garaško življenje, kar se vse konča z zatonom in propadom, vse vmes je bil samo kratkotrajen vznik – s temi epizodami kot da hoče McCann pokazati, da življenje v senci (zgodovine) ni nič manj.
Da je enako sestavljeno iz mrtvega teka in nekaj vrhov – in spustov –, le da se enim zgodovina priklanja in jih zapeljuje, druge pa ignorira. Ob ženskah je druga tema Transatlantika Irska, predvsem uzrta s čezatlantske perspektive oziroma prehajanja, moški iz Amerike, ženske pa v obe smeri.
McCann se potrudi z raziskavo, naj gre za predelan bombnik iz prve vojne ali zapletena vprašanja okoli irskega mirovnega procesa. Njegov stil je lapidaren, izklesan, bolj kot široka naracija mu služijo kratki, odsekani stavki, brez uvoda, ki nas postavijo v sredo stanja.
Na delu je svojevrstno zgoščanje, ki kljub objektivnosti pripovedne instance omogoča podzemni in prikrit pripovedni tok, kakor ga je mogoče spisati z ostro izčrtanimi izjavami, ki delujejo kot nekakšen prikrit komentar. Ko opisuje novinarsko in poročevalsko delo ene od svojih heroin, morda izpiše tudi avtopoetiko: »Minuciozno iskanje besede, ko navijanje verige na vodnjaku. Spuščanje vedra po jašku misli. Dvigovanje enega praznega vedra za drugim, dokler se naposled v nepričakovenem hipu ni nekaj ujela in je bila nenadna teža in je besedo dvignila na površje, potlej pa ponovno zakopala v praznino.«
