Tiskane izdaje
Naslov ene izmed pesmi, zbranih v Frekvencah votlih prostorov, sicer precej vehementno razglaša, kako da je Šalamun »mrtev pika konec debate,« ampak tega bi ob prebiranju najnovejše pesniške zbirke Dejana Kobana skoraj ne uganili.
Zdi se namreč, da Frekvence tako v strategijah izjavljanja kakor v pesniškem stilu precej dolgujejo našemu modernizmu s Šalamunom vred.
Subjektu, ki pričujoče pesmi izreka, se tako vztrajno prosto-asociativno kopičijo absurdne, groteskno sanjske, komično grozeče podobe in prizori – med drugim beremo o »dresiranih kokoših,« ki s kamni tolčejo »himno Združenih arabskih emiratov,« pa o betonu, ki s pozabo »ravna kot z zlatim runom,« in mamutih, ki jadrajo »nad glavami« in jim iz krempljev polzijo »vse štiri strani sveta« –, da bralke in bralci navsezadnje dobimo občutek, da smo – prav kakor v kaki poznejši Šalamunovi pesmi – priča enosmernemu, ireverzibilnemu procesu naraščanja entropije.
Te črepinje se, drugače rečeno, nikdar ne bodo ponovno sestavile v urejen, pregleden in navigabilen, obvladljiv svet. A če je Šalamunova pesem vselej znala najti užitek, čisto jezikovno sladostrastje v razvezanosti sveta, v lepoti, rečeno z grofom Lautréamontom, naključnega srečanja dežnika in šivalnega stroja na secirni mizi, Frekvence slišijo predvsem votlost, izpraznjenost, nihiliziranost prostora, ki se pred našimi očmi širi vsevdilj in postaja in eundi vse bolj zapleten: »[O]grlice nas silijo v greznice / drek nas objema«. (Morda Kobanova pesem prav zato, ker se ji Šalamunovo veselje v govorici vztrajno izmika, tudi vztraja, da je slednji »mrtev pika konec debate«).
Vse to se utegne tistemu, ki je bral Razporeditve, Kobanovo prejšnjo zbirko, zdeti nekoliko presenetljivo. Saj drži, da je bil že tamkajšnji lirski subjekt precej obupan nad svetom, da se je iz pesmi v pesem vse jasneje zavedal, kako nihče ne bo nikoli mogel nikomur sporočiti rešne besede, toda vsaj ključa, s katerim bi si razložil padec sveta, ni pogrešal – Razporeditve pač govorijo o kapitalizmu, potrošništvu in posledičnem pogrezanju civilizacije v barbarstvo.
Sicer tudi Frekvence govorijo o »hirajoči popkulturi« in ugotavljajo, kako so ljudje »hoteli v svobodo, dobili pa so davek na dodano vrednost / in spletne kamere / pod kožo,« a obenem priznavajo, da je zdaj nekaj, nekaj ključnega, vendarle drugače: »[O]kupirani smo / od znotraj«. Kot kaže, živeti v sodobnem svetu v očeh Kobanovega lirskega subjekta zdaj ni le družbeno-političen, ampak tudi etičen problem.
Na osebno, notranjo integriteto se, po vsem sodeč, ni nič več moč zanašati. Ko, na primer, lirski subjekt samega sebe opazi med tistimi, ki »golim / in / lačnim« »v glave« samovšečno mečejo »vitaminske tablete,« spričo česar se lahko potem »v mesto« vrnejo »umirjeni / in / zlati,« je jasno, da o kaki moralni imunosti na poguben vpliv sveta tam zunaj tu ni več mogoče govoriti. Predstavi o lepi (ozaveščeni, krepostni) duši sredi padlega sveta se je v Frekvencah torej treba odreči.
V tem smislu se mi pričujoča zbirka v svoji idejni zasnovi tudi zdi bolj kredibilna od svoje predhodnice. In vendar je treba reči, da se Razporeditve v splošnem najbrž berejo bolj prepričljivo od Frekvenc. Notranja okupacija namreč ni le privilegirana tema najnovejših Kobanovih pesmi, ampak je bržčas tudi njihov konstitutivni horizont, ki vnaprej določa, kaj je sploh mogoče reči in na kakšen način je to moč storiti.
Drugače rečeno: ko je lirski subjekt notranje okupiran, so njegova izrekovalska dejanja nujno »zamrežena z jecljanjem«. Frekvence so v primerjavi z Razporeditvami v izrazu tako bolj zavite in manj precizne, nagnjene so v abstrakcijo, v kopičenje sicer pomembno zvenečih, a dekontekstualiziranih, statičnih, praznih besed.
Hitri kalejdoskop šalamunovsko himeričnih podob raztreščenega sveta jim, kot rečeno, tudi ni v veselo uteho. In vtis je, kakor da večkrat za dalj časa obstanejo »v leru«. Seveda je mogoče reči, da na ta način pesmi pravzaprav že na ravni izrekovalske tehnike zvito evocirajo praznoto sveta, ki naj bi ga mrežile.
Seveda je to mogoče reči. Ni pa, se mi zdi, nujno. Stisko jezika (ki je slej ko prej stiska nihiliziranega sveta) je menda mogoče razgrniti tudi v pesniški govorici, ki ne šepa natanko kot pesniška govorica.
