Recenzija knjige: O spačenem podalpskem času

Andrej E. Skubic: Samo pridi domov. Modrijan, Ljubljana 2014.

pon, 11.08.2014, 21:00

Večji in manjši potranzicijski tajkuni, razkritja koruptivnosti, nevarnost novih škandalov, izsiljevanja, zapleten kriminal in mahinacije strankarskih veljakov – vse to je slišati malce sumljivo melodramatično, a ko se znajde v romanu dvakratnega dobitnika kresnika Andreja E. Skubica, je nenadoma vse prav hudo zares, ostro in trdo postavljeno, pred bralcem se razbohoti zgodba o slovenski sodobnosti, ravno dovolj verjetna in distancirana, da ji ni mogoče očitati ne cenenega aktualizma, ne moraliziranja, ne morebitnega sentimentaliziranja. Je in govori.

'Good guy' je odvetnik, ki mu v nekem trenutku enostavno tako močno zavre, da je pripravljen zastaviti kariero za razkrinkanje običajnih tajkunskih rabot, podprtih z uslugami šefa odvetniške pisarne. Idealist?

Ne, to seveda še nikakor ni dovolj, kot junakom klasičnih ameriških detektivk se mu svet sesipa še drugače, na vseh drugih frontah: za boj z ženo, ki jo zaposlitev pri politiku tako potegne v strankarsko oblastno mašinerijo, da je tako rekoč zanj in za njunega otroka ni več, se zdi, da nima moči ali interesa, tudi zveza z mladostno znanko oziroma prvim dekletom ne prinaša vrhunske potešitve, ampak le nove težave.

Na videz naivno prizadevanje za neomadeževane standarde odvetniške etike ga seveda zaznamuje, čez noč postane izobčenec, nekdo, ki se ga je skoraj treba izogibati. Ko premleva najbolj črne misli in z njimi hrani svoj cinizem, mu je nekakšen sparing partner in edini sogovornik le – prosojni, molčeči angel.

Kaj je njegov projekt, ko izgubi zaposlitev in je prisiljen začeti na svoje? Nori primeri običajno zmešanega tukajšnjega življa, ki jih je zmožen odlično »umetniško« obdelati in pripraviti tožbe, na sodišče pa jih pravzaprav niti ne misli vložiti: s polnimi fascikli sredi nove pisarne raje gradi stolp do stropa, polagoma postavlja spomenik svoji resignirani pravniški genialnosti in seveda standardni človeški neumnosti, neustavljivi želji po pravdanju zaradi najbolj obskurnih in čudaških razlogov.

»Včasih je dobro kje, na kakšni točki, malo ustavit čas,« ve razložiti svojemu angelu, prikazni, ki ga verjetno edina zna poslušati. A ga seveda ne more, svet je že preveč iz tira, tako imenovane »normalnosti«, o kateri sanja, ni mogoče uloviti, zmeraj se zdi, da se – kako stereotipno – izmakne. In ga pusti sredi bohotenja dvomov.

Kako vse to Skubic »počne«? Sočno in občudovanja vredno gladko. Zgodbo poganja z natančno izpisanimi dialogi, s samoumevno suverenostjo jo kotali od suspenza do suspenza, z največjo lahkoto dramatizira vsak še tako majhen meander zgodbe.

Njegovi liki so kompleksni, lebdijo med zasebnim in javnim, se pečajo s predsodki, plehkostjo in šibkostjo, upi in strahovi, norostjo in obupom, in pričarajo nič kaj spodbudno podobo sodobne sloveniane. Andrej E. Skubic je napisal ambiciozen, neznansko berljiv roman o groteskno spačenem podalpskem času.

Prijavi sovražni govor