Recenzija knjige: Od poroke do umora

Jerzy Franczak: Nečloveška komedija. KUD Police Dubove, Ljubljana 2014, prevod Tatjana Jamnik.
Objavljeno
13. avgust 2014 18.10
Valentina Plahuta Simčič, kultura
Valentina Plahuta Simčič, kultura

Roman se začne kot zabavna, sproščena, lahkotna prvoosebna pripoved Emila Króla, zafrustriranega učitelja in nadobudnega pisatelja. V njegovem življenju se vrstijo poroke in pogrebi, literarna branja, ljubezenske dogodivščine, prigode članov njegove širše družine ...

Vse je sicer natančno popisano in analizirano, a nič zelo dramatičnega in posebnega. Izstopa to, da je Emilova zgodba povedana v gibkem, žmohtnem jeziku, polnem literarnih in drugih referenc, inteligentno in duhovito.

Jerzyju Franczaku, mlademu poljskemu avtorju, je kar takoj treba priznati, da je v tem smislu zelo močan.

Sicer pa, kar zadeva zgodbo, bralec po tako »vsakdanjem« uvodu ne pričakuje kaj posebnega. Pričakuje, da bo roman izpadel kot pripoved o vsakdanjih eksistencialijah nekega mladega Poljaka, o njegovih marnjah in težavah, seveda v okviru pričakovanega.

Kakšna napaka! Pripoved bralca kmalu postavi pred presenečenje. Emil namreč, ko ga obtožijo spolnega nadlegovanja učenke, izgubi učiteljsko službo, njegova partnerica Natka pa ravno v tem trenutku začuti potrebo po tem, da bi imela otroka.

In zadeve v nekem iracionalnem trenutku krenejo po nepričakovani poti, saj naš zafrustrirani Emil zagreši strahoten zločin, ubije svojo partnerico, jo razseka na kose, truplo pa odloži na neobljuden kraj.

Tako se namesto z zabavno, ironično zgodbo kar naenkrat soočamo z grozljivko. Smo v mislih kriminalca, človeka, ki je šel čez vse človeške zakone. Tu se na zgodbo obesijo precejšnja teža moralnih dilem, obsodb s strani okolice, medijski linč in podobno. Pripovedovalca k sreči kljub nezavidljivemu položaju ne zapusti smisel za humor, tudi najhujše človeško zlo ubesedi z iskro duhovitosti.

Navezovanje na druga literarna besedila, citatnost, je prisotno že od začetka, zelo izrazito pa postane proti koncu romana, ko se razkrije njegova dantejevska dimenzija. Slogu Jerzyja Franczaka (1978) se zelo pozna načitanost, ne nazadnje je profesor literature in kulturologije na univerzi, na poljski nacionalni televiziji (TVP Kultura) je več let vodil oddajo o novih knjigah, zdaj ureja knjižno prilogo tednika Tygodnik Powszechny.

»Lahkoten družbeni roman o neprilagojenosti in občutku neizpolnjenosti se nenadoma zaobrne v groteskno grozljivko«, beremo v spremnem zapisu na platnicah, in to je pravzaprav najboljši povzetek romana. Vendar se zgodba tu ne konča. Franczak je v prvem delu šele zajel sapo, Nečloveška komedija je namreč prvi del trilogije. Menda v nadaljevanju drugoplanski liki stopijo v prvi plan in prevzamejo vlogo pripovedovalca.

Nedvomno si lahko obetamo zanimivo nadaljevanje, polno presenetljivih preobratov, duhovitosti in domišljije, vsaj če sklepamo po romanu Nečloveška komedija. Jerzy Franczak je glas mlade poljske literature, o katerem bomo še slišali.