Recenzija knjige: Odločitev za tatarstvo

Jernej Županič: Tatar. LUD Literatura, Ljubljana 2016. 

pon, 20.03.2017, 21:00

Ob naslovu in uvodnih verzih pesniškega prvenca Jerneja Zupaniča ne moremo ne pomisliti na Tomaža Šalamuna in njegovo izselitev iz plemena, s katero je prišel na pesniško sceno.

Takole začne Županič: Moj oče je siv Tatar. Blatne / škornje obesi na klin koče. Dim / puha iz nozdrvi konja. Oči / imajo siv plesk trdega / jekla. / Ima sedem sinov in mene, / ki sem najmlajši in najljubši. Vzporednice s krutim in večnim svetom ostrih robov ter gradnjo kolibe iz prežrtih plošč gnusa se vzpostavljajo same.

V primerjavi s Šalamunovo gesto je Županičeva precej skromnejša, saj avtor jasno izpostavi zavedanje, da je le dedič avantgardističnega barbarsko izselitvenega izročila ter da v svoji poeziji lahko le poskusi na novo osvajati ozemlja, ki so jih pred njim vehementno osvojili drugi.

Toda svet gre naprej in absolutno je treba biti moderen. Tako kot v Šalamunovem času si je tudi danes težko zamisliti pesniški subjekt, ki bi se prostodušno navezal na nacionalno ikonografijo in gradil svoj svet iz verzov, kot so Slovenec sem! Slovenec sem! Tako je mati djala in podobnih.

Če sta nekoč kakršnokoli resnejšo identifikacijo z domačim svetom onemogočali partijska diktatura in prikrita resnica povojnih pobojev, jo danes onemogočajo socialna razslojenost, naraščajoča ksenofobija in kičasti turbonacionalizem.

Zato je za mladega slovenskega pesnika, če hoče pesniški subjekt nacionalno opredeliti, odločitev za tatarstvo, pripadnost turškemu ljudstvu, ki večinoma živi v ruski federaciji, skorajda edina možna izbira. Njegov položaj dodatno zaplete zavest, da si je podobno alternativno identiteto oblikoval že njegov avantgardistični predhodnik, ki hodil po zemlji je naši in dobil čir na želodcu.

Eden izmed glavnih problemov, na katerega ob izselitvi naleti pesnik, je tesnoba vplivanja. Je avtentična gradnja alternativnega sveta, ki bi v sebi nosil kakršenkoli osebnostni ali družbeno-transformativni potencial, sploh še možna, ne da bi pri tem šlo za prazno ponavljanje ali zgolj palimpsestno preigravanje starejših vzorcev?

Za razliko od Šalamuna in še starejših modernistov se Županič ne zadovolji s tem, da se odreče kakršnikoli otipljivejši navezavi na avtorski subjekt, ampak postavi pod vprašaj tudi avtonomno resničnost poezije same. Čeprav je bila odločitev za tatarstvo nujna, v pesmi vseeno prodira zavest, da morda niso edina zavezujoča resnica. Mongolija ima roke iz pepela, moja Mongolija. / Kan / sem / nisem, beremo v pesmi Kan.

Takih dihotomij je zbirka polna. V pesmi Rambo se podobno kot pri Mihi Mazziniju podoba ameriškega vietnamskega veterana prelije s podobo francoskega pesnika Arthurja Rimbauda. Iz zavesti, da so se podobna prelivanja dogajala že drugim, se ne porajajo le spoznanja o moči, ampak tudi nemoči poezije: Poezija me ničesar ne nauči … Edino, česar me nauči, je še več / poezije. Subverzivnost avtonomnega pesniškega sveta se mehča in razpada na protislovja: Kdor čaka na smrt, / ne more čakati na ne-smrt … Kdor čaka na lepoto, / ne čaka na ne-lepoto.

V kolikšni meri se je pesniku odločitev za alternativno identiteto torej posrečila? V nekaterih slabših primerih se zazdi, da mu zmanjkuje idej, zato rad zapade v repetitivnost. Verza čeprav so kupole palač vabljive / joške lepe ženske nista nič drugega kot niz pleonazmov. Prepričljivejši je, kadar to počne načrtno, da bi poiskal novo pot in pokazal na kompleksno naravo resničnosti same.

Enajst pesmi o slonu, s katerimi sklene zbirko, denimo, vsaj od daleč spomni na eksperiment Wallacea Stevensa s trinajstimi pogledi na kosa. Pesmi Pristan ter Delavec I in II pa iz množice pesmi, ki so v preigravanju ontoloških možnosti resničnosti nekoliko utrudljive, izstopata po tem, da se neposredno navežeta na grozljivo družbeno stvarnost, v kateri živimo.

Prijavi sovražni govor