Tiskane izdaje
Zgodba najnovejšega romana Toneta Partljiča Nebesa pod Pohorjem je sestavljena iz dveh sicer nekoliko neuravnoteženih zgodbenih niti. Prva in osrednja se vrti okrog Pepčka Zavca, espejevca, dobričine, ki ga v zadnjih dneh od skrbi za usodo podjetja in njegovih zaposlenih dobesedno boli srce.
Nemško podjetje bo ukinilo serijo luksuznih terencev, kar pomeni, da ne bodo več potrebovali prevlek, ki so jih šivali pod Pohorjem. Ko mu torej prijatelj Lojz predlaga, naj prestrukturira podjetje in se loti tajnega posla za ameriško vojsko – polnjenja akumulatorjev Natovih oklepnikov –, nima dosti druge izbire, kakor da se začne učiti angleščine in golfa, s katerima bo očaral in prepričal nove poslovne partnerje.
V središču druge, ki je ves čas nekoliko v ozadju, je Pepčeva hči Tihana, ki privede domov iz Ljubljane svojo prvo veliko ljubezen, ruskega filmarja, ki nujno potrebuje denar za svoj naslednji »artistični« projekt ... Nobeden od zapletov seveda ni to, kar je videti na prvi pogled, njun osrednji mehanizem pa je prevara dveh naivnih, nekoliko idealističnih posameznikov.
Pepček in Tihana sta karikirana in stereotipizirana – če je oče nekoliko konservativni zapečkar, je hči neizkušena sanjačica; na ta način sta živo nasprotje ženi oziroma materi Marjetki, kmetici, ki stoji trdno na (svoji) zemlji in se zanaša predvsem nase in na svoje trdo delo in podjetnost.
Kljub orisani osnovni zgradbi likov in zgodbe končna morala ne ostane v okvirih domačijstva. Res je sicer, da so prevaranti v obeh primerih tujci oziroma potujčeni Slovenci, pri čemer je Lojz v svojem ponemčenju oziroma pogospodenju kot nekakšen komični ostanek slovenske literature iz 19. stoletja, in da se na koncu izkaže, da je prava pot do rešitve družine naslonitev na kmetijo (širitev na področje kmečkega turizma).
A tako poenostavitev preprečuje in razširja Tihanin končni odhod s trebuhom za kruhom v tujino – posebno zato, ker gre tja, čeprav bi bila v okviru doma ekonomsko preskrbljena. Za razliko od nekaterih pisateljskih kolegov njegove generacije se Partljič očitno zaveda, da nekatere vrednote današnjih mladih pač ne ganejo več.
Poleg tega roman odpira še nekatere druge družbenoaktualne vsebine: izigravanje ekološke in delavske zakonodaje (prevleke šivajo pri nas, ker je v Nemčiji kokosova volna prepovedana, akumulatorje pa bi polnili, ker bi delali s strupenimi snovmi), negotov, prekarni položaj espejev, mafijski primež okrog pornografije itd.
Nebesa pod Pohorjem so vsekakor znova dokaz, da sodobni slovenski roman še zdaleč ni samo »branje za kritike«, ampak se veliko pogosteje zaljubljeno spogleduje z bralcem. To je tudi sicer značilno za pisanje Toneta Partljiča, ki mu je znova uspelo napisati berljivo delo, zgrajeno po vzoru nekaterih njegovih najboljših dramskih komedij.
Morda na trenutke nekoliko preveč razvlečeno, predvidljivo in na silo, pa tudi tehnološko zastarelo (računalniki z disketami sodijo v devetdeseta), ampak dovolj zanimivo in napeto, da bi lahko nagovorilo številne bralce.
