Tiskane izdaje
Kaj natanko je mišljeno z naslovom najnovejše Babačićeve zbirke, ne bomo nikoli izvedeli. Čeprav nam istoimenska pesem sicer ponuja izhodišče za razumevanje »Kitule« kot naselja »pregrešno dragih stanovanj«, kjer zvečer prižigajo luči, da bi ustvarili vtis o njihovi obljudenosti, stanovanjskega naselja s takim imenom dejansko ni, obstajajo sicer podobne različice, toda prav »Kitulo« bi iskali zaman.
Naslednja asociacija, ki se prikrade, je povezana s kitom kot predstavnikom živalske vrste. Ta v kontekstu Babačićevega literarnega opusa nima zanemarljive vloge, zato »kitulo« zlahka povežemo, čeprav verjetno mimo avtorjeve namere, tudi s samico kita.
Poleg tega nihče ne more preprečiti vrste drugih interpretacij, med katerimi je vsaka zgolj možnost, ki bo za zmeraj ostala odprta, tako nekako kot je, denimo, večna uganka Hölderlinova beseda Pallaksch, značilna za njegovo tübingensko obdobje.
Od uganke pa je le korak do paradoksa, zato verjetno ni naključje, da Kitulo uvaja moto, ki neposredno spregovori prav o tem: Paradoks je / splošni / pogoj obstoja. (Zenit) Le ugibamo lahko, da gre za znano zagrebško in beograjsko avantgardno revijo (1921–1926), ki je odločilno vplivala tudi na slovensko umetnost tistega časa, še posebej na Kosovelovo ustvarjalnost, gotovo pa je, da moto pričujoče zbirke ni brez namena.
Beseda paradox – sestavljena iz predpone para (starogr. zoper) in besede doxa (starogr. mnenje) – napotuje na usmerjenost zoper mnenje, ki vselej aludira na nekaj že izoblikovanega. Paradoks je torej učinek nečesa, kar je nasprotno mnenju, zlasti ustaljenemu mnenju. Je onkraj verjetnosti in vendar verjetno. Je, kakor je nekje zapisal danski filozof Kierkegaard, strast misli, in, dodamo lahko, strast pesništva in njegovega mišljenja. Zakaj torej omenjati paradoks na tako poudarjenem mestu, če gre za nekaj samoumevnega? Prav v tem tiči paradoks Kitule.
Paradoks Kitule kot pesniške knjige, vzete scela, je, da ta pravzaprav ne temelji na paradoksu, je pa paradoksno samo dejstvo njenega obstoja, saj v knjigi, če izvzamemo moto, ni pomenskega središča ne percepcijskega sidrišča za kritično obravnavo besedil. To velja tako s stališča njihove recepcije kot s stališča njihovega porajanja, morda najbolj izrazito tematiziranega v pesmi Melanholija: Jaz sem tisti, / ki se utaplja in / lovi na planktone noči. / Vsaka iskrica iz globin / me potegne vase.
Melanholično držo, ki je tudi ironična, mestoma poganja skepticizem, ki utegne biti razlog, da zgradba Kitule učinkuje kot plod naključja; toda to naključje ni brez nujnosti, nasprotno, na delu je njegova nujnost. Prepričljivo jo tematizira že prvi verz prve pesmi – Ej prijatelj moj, končal sem v muzeju sodobne umetnosti, – najučinkoviteje pa pesmi, ki govorita o športni igri, bodisi nogometni (Žalostni Bosanec): Ti vedno staviš na svoje, zato / običajno izgubiš, ker igraš s srcem, ne s pametjo. In potem se / sprašuješ, kaj bi bilo, / če bi … bodisi teniški (Wimbledon 2001), kjer se nujnost naključja spretno preplete z nujnostjo porajanja pesmi v značilni vertikali: Pesem / preprosto / nastane, / prikoraka / od nekod …
In pomembna odlika Kitule je ravno v tem, da je naključna preprostost tega nastanka največkrat produktivno povezana s političnim angažmajem in zgodovinsko ozaveščenostjo, ki sta produkt nujnosti naključja.
