Tiskane izdaje
Knjiga je res nastala na podlagi leta 1999 objavljenih pričevanj osemnajstih tam živečih ali odseljenih Babnopoljcev Moje Babno Polje, toda v letu dni pregledati še toliko arhivskega gradiva, zapisov in zbrati živa pričevanja, iz česar je nastala več kot petsto strani debela knjiga, zahteva posebno zagnanost.
In kaj je avtorico spodbujalo k pisanju?
Pravi, da se je spraševala, ali je smiselno posegati v preteklost in ali mlade zgodovina oziroma spopadi med »rdečimi in belimi« sploh zanimajo. Potrditev, da jih, je dobila v spisih dijakov slovenske gimnazije v Celovcu, ki so pisali o grozljivih občutkih ob obisku taborišča Auschwitz.
Drugo potrditev, da je o teh za slovenski narod usodnih letih treba pisati, je našla v dejstvu, da je pri nas vse več potvarjanja resnice, da sodelavci italijanskega in nemškega okupatorja zelo uspešno, tako rekoč z varikino perejo svoje umazano sodelovanje in na vse mogoče načine zlivajo umazano vodo na partizane in njihove množične podpornike. Makarovičeva na več mestih jasno pove, kdo je okupiral Slovenijo in zakaj.
Svojo knjigo zato posveča fašističnemu genocidu nad moškimi v Jermendolu in na Vražjem vrtcu, kjer so konec julija 1942 Italijani postrelili sedeminštirideset moških, požgali njihove domove, večino ljudi pa odgnali v koncentracijsko taborišče na Rabu, kjer je umrlo devetnajst Babnopoljcev, babnopoljskim partizanom in »vsem Babnopoljcem in Babnopoljkam, ki so obenem s svojim župnikom Antonom Černugljem sodelovali v osvobodilnem boju slovenskega naroda«. Če bi bilo takih župnikov več, bratomornega ubijanja med Slovenci ne bi bilo. Knjigo je napisala na podlagi številnih pisnih virov, tudi domobranskih, posebej dragocena pa so pričevanja še živečih neposrednih udeležencev.
Makarovičeva večkrat poudari, da knjiga ne bo všeč ne levim ne desnim skrajnežem, saj piše tako o nesmiselnih in nepremišljenih likvidacijah ljudi s partizanske strani in povojnih pobojih kot o izredni krutosti domobrancev. Toda njeno prepričanje je vseskozi jasno: ve se, kdo se je boril za domovino in kdo je sodeloval z okupatorji.
Zato je kot credo monografije, ki bi morala priti tudi v šolske klopi, zapisala: »Italijanska in nemška okupacija Slovenije sta bili nemoralno, nasilno in po mednarodnem pravu neupravičeno dejanje. Partizanski boj zoper italijanskega in nemškega okupatorja je bil moralno dejanje za osvoboditev slovenskega naroda. Domobranska kolaboracija z okupatorjem ni bila niti moralna niti narodnoosvobodilna. Povojni množični zunajsodni poboji razoroženih domobrancev in drugih beguncev so bili zločin.«
