Tiskane izdaje
Zasnova romana Klical sem ga Kravata mlade avstrijske pisateljice japonskih korenin Milene Michiko Flašar ne bi mogla biti bolj preprosta: po spletu naključij se na odmaknjeni klopi v mestnem parku večjega japonskega mesta znajdeta dvajsetletni hikikomori Taguchi Hiro in nedavno odpuščen, še ne šestdesetletni salaryman Ohara Tetsu.
Sprva se od daleč opazujeta, postopoma ozaveščata redno prisotnost drug drugega vsak dan na istem kraju ob istem času in prepoznata eksistencialno bolečino, ki ju, kljub razliki v letih, socialnemu ozadju in ne nazadnje »tujosti«, povezuje. Med njima steče okorno, oklevajoče, nato pa vedno bolj spontano razkrivanje življenjskih prelomnic, ki so privedle do osamitve prvega in izločitve drugega lika.
Vsakega od njiju je strla teža odgovornosti, ki je v ključnem trenutku nista znala prevzeti zaradi preobčutljivosti, strahu ali neznanja. Hiro ni znal preseči občutka krivde, razočaranje nad lastno zmotljivostjo ga je na koncu prignalo v skrajno nedejavnost in spremenilo v nemo pričo življenju, medtem ko je Tetsu živel naprej, le da se je razpoka v njem vse bolj širila, dokler ni odločilno zarezala v njegov vsakdan.
Bolečine ni lahko izgovoriti in pripoved se namenoma zatika. Pripoveduje jo Hiro, ki je po dveh letih osame prvič zapustil lastno sobo (fenomen, ki ga na japonskem imenujejo »hikikomori«) in po dolgem času spet okusil težo besed, s katerimi sestavlja véliko, že tisočkrat povedano, a še vedno neizčrpano zgodbo o osamljenosti sredi (vele)mestnega vrveža ter občutku »utrujenosti od življenja«, posledici nenehnega (in delno prisilnega) prilagajanja družbenim normam.
Kar Hiro ubeseduje, Tetsu prikazuje – s ponavljajočim se gibom roke vse bolj rahlja tesno zadrgnjen vozel svoje kravate, dokler je ne odloži in pusti na klopi kot simbol vsega, kar pušča za sabo. Hiro, ki se odtrga od sveta tako, da se ne premakne več iz svoje sobe, in Tetsu, starajoči se uslužbenec, ki vedno težje dohaja vse zahtevnejši tempo dela mlajših sodelavcev, predstavljata strah in nemoč različnih generacij pred destruktivno zahtevo po »produktivnosti« in »utilitarnosti« pa tudi po »normalnosti«.
»Misliš, da naju potrebujejo?« se sprašuje eden izmed likov. »Mislim, ljudi kot sva midva, ki sva skrenila s poti, se izmaknila. Ki nimajo diplome, izobrazbe, dela, ki nimajo česa pokazati, ki se niso ničesar naučili razen tega: da se splača živeti.«
Hiro in Tetsu sta posodobljeni verziji čehovovskih »odvečnih ljudi«, morda le bolj shematična in kljub avtoričinemu prizadevanju, da bi zgodba spregovorila skozi zamolke, včasih že kar preveč zgovorna. Njuni nesrečni, teatralno melodramatični zgodbi dodajajo rahlo didaktičen zven vmesni nauki o smislu življenja in bivanja. Toda v preprostosti in – zakaj pa ne? – dostopnosti teksta se skriva lep, poetičen odnos do sveta.
Pripoved Hira in Tetsuja je ganljiva, toliko bolj, ker je prepoznavna, tako danes kot nekoč, tako na Japonskem kot v Evropi in drugod po svetu. Zgodba posameznikov, ki se iz takšnih ali drugačnih razlogov ne morejo ali ne znajo vključiti v družbene rituale, njihova stiska, zadrega, sram, strah, negotovost so popisani z občutkom in posluhom. Klical sem ga Kravata ni nova zgodba, je pa preprosto lep roman.
