Tiskane izdaje
Cestnik se spet seli: ne samo s punco, Dunjo, sicer Rusinjo, ki je bila spočeta ravno v deželi (Makedoniji), v katero se odpravita, na preizkus in v laboratorij, ki naj pokaže, iz kakšnega testa sta in kakšna je narava njune vse bolj poltene zveze.
Seli se pripovedovalsko, iz spominjanja dežele, v kateri ima nemalo prijateljev in jo je nazadnje obiskal pred pol leta, v zdaj, v mrzle oktobrske dni, iz njegove v njeno notranjost, ki razkriva pasti in nedopovedljivo v odnosu, iz tega pa v objektivno, potopisno realnost, ki je tokrat v drugem planu.
Pri teh selitvah in prehajanjih glasov potem vsevedno in avtoritativno spregovori še o tistem, o čemer protagonista še ne vesta vsega: o notranjih vzgibih, o nerodnostih v odnosu, o zaljubljenosti, ki ima svoje vzpone in padce, pa seveda tipično štimo – sedemosminsko – in štimungo; Makedonija je seveda stičišče kultur, bogastvo se je nakopičilo tudi v jeziku, in Cestnik prikaže verodostojnost krajine tudi jezikovno, s povzemanjem tipičnih besed, od imen sladic do lokalnih piv, toponimov, frazeologije.
To je zapis iz ljubezni na poti, in ljubezen ni samo zaljubljenost, je tudi vzhičenost nad deželo, nad njenimi krajinami in znamenitostmi, nad gostoljubnostjo ljudi, obenem rahel posmeh zgodovinski grandomaniji. In je iskanje skupnega jezika na poti skozi tuji jezik: »Sicer je potovanje vedno tudi svojevrstna priprava na to, kako boš videno in spoznano delil z drugimi; kljub vsemu sem prepričan, da je najslabši način za to pisanje, tudi če ne predvsem tako imenovano potopisje, in da je najboljši ta, da se spremeniš v del dvojine in si skupaj s človekom, ki ga imaš rad, narediš praznike.« (str. 85)
Pri Cestniku obratno kot pri Tomažu Kosmaču, ki gre na Balkan, da bi nadaljeval zaljubljenost, zdaj z distance, zaljubljenost povečuje enkratnost in draž potovanja, bolj gre za iskanje skupnega miselnega kontinenta, ki ga je treba poseliti.
Ker je potopisna dimenzija skoraj zanemarjena, nekaj malega o zgodovini zvemo recimo med šepetanji na javnih prevozih, ki naj odvrnejo prehiter konec skoraj ekshibicionističnega hlastanja po telesu, je tako flanerstvo po teritoriju, pot po koži in popis terre incognite, ozemlja, ki ga je treba raziskati, dvomiti, osvajati in posvajati, telo partnerice je vse bolj Cona iz Stalkerja, s svojimi nedoumljivimi pravili, ki se sproti spreminjajo, medtem ko je navdušenje nad deželo tako rekoč permanentno in neomajno in so zato vožnje z javnim prevozom bolj vesoljska kapsula in prostor užitka kot sredstvo za nabiranje podob in vtisov.
Cestnik zatrjuje, da se pravi pripovedniki v pokrajino vselijo, slabši pa jo opisujejo; morda res pogrešamo opise, tudi portreti naključno mimobežnih, ki so bili v prejšnjih prozah bolj živi in so več povedali o krajini, iz katere so zrasli, so zdaj bolj skicirani.
Res, ljubezen zmaliči vsakršno zunanjo realnost, da je slepa celo na potovanju, pa potrjuje Cestnikova Hruška; bolj prisluhne medenju in nabrekanju, izlivanju in hlastanju po telesu kot nedvomno razkošni in fascinantni kulisi (Makedoniji), ki ji prav pesniško najdeva različna poimenovanja, raje kot da bi jo deskriptivno zavojeval.
