Tiskane izdaje
Navajeni smo že, da v poeziji Milana Vincetiča ni vse tako preprosto in enoznačno, kot se zdi na prvi pogled. Čeprav so njegove pesmi kratke, jasno zarisane in je motiv lepo podan, se rado zgodi, da nam po prvem branju ni vse čisto razumljivo.
Vedno se nekaj izmakne in od nas terja, da se potrudimo malo bolje ter prebrane vrstice natančneje pogledamo. Avtor nas k angažiranemu branju spodbudi že v naslovu.
Naslov Vincetičeve prejšnje zbirke se je glasil Pristave in vsaj jaz sem moral pogledati slovar, da sem se spomnil, da je pristava hiša ali manjša graščina s posestvom, v množinski obliki pa te besede sploh še nisem slišal.
Še starejša zbirka je imela naslov Stajanke, kar označuje pesmi, ki jih je izvajal starogrški tragiški zbor. Tokrat so pred nami Kalende – in spet se moramo potruditi, da ugotovimo, da so kalende v starorimskem koledarju označevale prvi dan v mesecu, dan prvega luninega krajca.
Po luninih menah je zasnovana tudi struktura zbirke; cikluse Prazna luna, Mlada luna, Modra luna in Zadnja luna oklepata pesmi Luna bere gor in Luna bere dol. Formalno strogo začrtano ogrodje, ki je stalnica Vincetičeve poezije in navezava na koledar, bi se komu morda lahko zazdela preveč toga, toda Peter Semolič nas v spremni besedi k zbirki spomni na dejstvo, ki ga radi pozabljamo: da lunin koledar pomeni predvsem alternativni koledar naši racionalni kulturi, utemeljeni na heliocentrizmu.
Drugače rečeno, prav luna je tista, ki pesniku podeljuje licencio poetico za ustvarjanje drugačnih, apokrifnih svetov in pomenov, njegova poezija nas vrača v izvorno stanje, ko prek novih besed in besednih zvez svet spet začnemo razbirati.
Za to pa, kakor trapasto se že sliši, si moramo najprej priznati lastno nevednost in neumnost. S tem, ko nismo ničesar razumeli, in smo pogledali v slovar, pa smo se že razprli čarovniji zvena in pomena pesniške besede. In pesnik nas je v to igro načrtno popeljal.
Ker kar se samega zvena tiče in glede na to, da se nahajajo v naslovu, bi bile kalende lahko tudi kakšna nam doslej ne prav dobro znana beseda, ki narečno označuje zvrst pesmi, zbranih v zbirki. Ali pa, v bolj drzni interpretaciji, kakšno nova zvrst avantgardističnega ustvarjalca. Pesnik pravzaprav ohranja živi obe možnosti.
Po eni strani z razgibanim ritmom, ki spominja na ljudsko pesništvo, ohranja izročilo in obuja mitološko resnico, po drugi pa nas z menjavanjem različnih kodov in registrov, ki črpajo iz mnogih smeri moderne umetnosti, opominja, da je pesem vedno nekaj na novo ustvarjenega, enkratnega in minljivega.
Tako bi na primer pristave iz prejšnje zbirke lahko bili nekakšni pristavki ali izmisleki. Tudi v Kalendah je osrednjemu motivu vedno nekaj pristavljenega. Te sicer govorijo o konkretnih zgodovinskih ali literarnih likih, toda v pesmi o Vivaldiju kljub očitnemu erotičnemu podtonu ne moremo mimo dejstva, da se pesjan na koncu pripodi drugam, kot da bi stekel mimo pesmi.
V pesmi Brioni najdemo verze prevzetna vojna ladja / ki zareže in zabrazda / mimo neplavalca, kar nas prisili v fantaziranje o tem, kje se pesem pravzaprav dogaja. Pod vodo? V svetu mrtvih? Na nebu? In v pesmi Skazka, kar po rusko pomeni pravljica, nadrealno hkrati v kneginje oči sneži in ne sneži.
Šele če se potrudimo in si priznamo lastno nevednost, se lahko razpremo iracionalnemu sporočilu pesmi in vsi ti liki, od astronoma Braheja do Homerja, Tostoja, Lenore, Ane Karenine ali Coco Chanel zaživijo kot maske v karnevalu, ki ga vodi preizkušeni prekmurski satir. In tudi okronani, saj je Vincetič za pesem o markizu de Sadu, objavljeno v zbirki, pred dobrin letom prejel nagrado Apolon na tekmovanju za najboljšo erotično pesem.
Toda prav tako bi ga lahko počastili z Dionizom, saj je dionizični element v njegovih pesmih vedno prisoten. Vsekakor zbirka Kalende tako kot tudi druge Vincetičeve zbirke v našem prostoru, kjer se v visoki umetnosti na Dioniza vse prepogosto pozablja, učinkujejo izjemno osvežilno in osvobajajoče.
