Tiskane izdaje
Ko je ne samo potrebno, marveč tudi nujno obravnavati haiku, mednarodno pesniško obliko, skoraj tako strogo, kakor se obravnava sonet, se ne splača šteti zlogov pri pesniških izvedbah te skorajda najkrajše poetične forme. Posebej tedaj ne, ko gre za preizkušeno pesnico, kakršna je Klarisa Jovanović.
V obilju njenih knjig in ostalih nosilcev zapisa in zvoka bi bilo kaj takšnega tudi nespoštljivo, celo netaktno s stališča dlakocepstva v pronicanju. Pa ne samo do nje, ampak tudi do več kot zglednega kazala, v katerem so vsi naslovi haiku poskočnic razvrščeni tako, da sledijo nizu črk v abecedi.
Takšna je tudi osnova za močno slutnjo, da se v tako razvrščenih pesmih skriva nekaj, kar je vredno poiskati. Takšnemu iskanju sledi tudi spremna beseda Milana Vincetiča Na rezilu meča, na britvi jezika. Poišče in razpne vezno nit, ki tke komaj opazno narativno strukturo zbirke.
Če se je ljudsko pesem dalo prepoznati v baladnih oblikah, se jo tu zazna v haikujih. Splet oblike in vsebine je tako močan, da trivrstičnica polifem ne najde svojega sidrišča v osrednjih predelih knjige, ki je lahko takšno oblačilo, ki se kiti z drobcem vsebine.
Omenjena pesem je na zadnji platnici. Opozoriti je treba, da so vse pesničine stvaritve brez velikih začetnic; naslov je izjema, pomenljiva, morda tehnično pogojena. In še eno ime, ki pa ostaja tista izjema, ki se jo zlahka spregleda.
S tem v zvezi je vsaj pomenljiva ugotovitev spremljevalke zbirke, Alenke Jovanovski, ki na spremnem besedilcu na knjižnem zavihku razprede ugotovitve o antihaikujih. Kako pa zdaj s tem? Ni posebne težave, če se ve, da so trivrstičnice praviloma podložne triadi, ki je formulirana skozi oznake: teza, antiteza, sinteza.
In dogaja se proces, ko forma pokaže svoj pravi videz: spotegne se vase. In haiku skrčenke izgubljajo črke, saj se njihova prilagodljivost povzpne nad zapovedano 5-7-5-zložnost. V pesmi narcis je tak primer: deliti postelj / s samim seboj v steklenem / gradu na samem.
Pesmi v zbirki Kimono, na otip so razlagalnice, so mnemotehnični didaktični pripomočki za tridelno opredelitev predvsem splošnih pojmov (slehernik, pravljične osebe …). Izkušnje, pridobljene s takšnim postavljanjem reči v svet praznih strani, se kažejo tudi v oblikovnem smislu, ki ga pečati Studio Krajinaris. Tri sivine, štiri beline so osnovne sestavine ovitka.
Ob izpostavitvi oblikovnih pedantnosti se izlušči sum, da pa se morda lahko takšne nize besed zaupa kar računalniškim nastavitvam. Pomenljiva, nagajiva in tudi žaljiva oznaka. Preprostost je podlaga, s katero se haikuji dokazujejo za vrlino. Kakor v pesmi horizont: geometrija / se šopiri, do koder / mi seže oko.
Tudi tridelna zasnova zbirke z naslovi Obrazi, Njih dela in reči ter Njih dežele krepi prepričanje, da pravljičnost vsebine pa zglajenost oblike ponujata tisti vir vzorčenja, s katerim je predaja skupnega spomina vzorec rodu. In pa vrstam pesnjenja, ob katerih dihanje ne preneha. Namig pred branjem: za ilustracije je dovolj beline.
