Tiskane izdaje
Romanoid Mož, ki je imel tri mame skrivnostnega Johna Kaya (sodeč po slogu gre bržkone za psevdonim plodovitega slovenskega avtorja) sestavljata okvirna in vložena zgodba; avtobiografska pripoved neimenovanega prvoosebnega pripovedovalca v identitetni krizi in domnevna neobjavljena Puškinova detektivka, ki se prefinjeno dotika mednarodnih odnosov, hkrati pa je ravno iz nje mogoče definirati subjekt v okvirni (osrednji) pripovedni liniji, napisani v verzih, ki jo lahko beremo tudi kot pomenljivo navezavo na Puškinovega Jevgenija Onjegina.
Ta avtobiografija brezimnega pripovedovalca je hkrati podobno razburkana, kakor je bilo življenje velikega romantičnega pesnika. Seveda pa ozadje teh menjav v primeru Moža, ki je imel tri mame izhaja iz času primernejših zagat.
Osrednji junak je intelektualec, priložnostni ribič, trgovec z biseri, morilec; moški, ki privzema različne vloge, prehaja med njimi in jih poskuša povezati v smiseln, celovit jaz; ima tri matere in zdi se, da vsaka pomeni eno izmed izhodišč, iz katerih izrašča nova potencialna osebnost, vse pa so utelešene v eni sami osebi, kar povzroča nejasnost identitete ter pomeni fundamentalno izgubo trdne opore, na katero bi lahko literarni junak vezal svojo esenco.
Iz njega spregovori nezavedno. Subjekt v Možu, ki je imel tri mame gre dlje od postmodernističnega, za katerega se zdi, da kljub temu da nima nobene trdne opore več, še ima točko izražanja, iz katere nagovarja bralca, v Možu, ki je imel tri mame pa subjekt v skladu z nejasno identiteto tudi nenehno menjuje točko izrekanja, zaradi česar deluje shizofreno in surrealno.
Prav slednje je kajpak izrazito aktualno; namesto subjekta, ki se poskuša oklepati majhnih predmetnosti, imamo subjekt, ki ob nešteto ponujenih možnostih, ki jih predenj razgrinja sodobna potrošniška družba, izgublja identiteto ter postaja skupek vsega svojega vedenja, pa tudi povsem nezavedno sprejetih in obdelanih informacij; torej vedenja, ki prihaja iz zavesti, pa tudi tistega iz nezavednega, ki pa ju ni več zmožen nadzirati ali smiselno razločevati, saj je informacij preveč, so preintenzivne in subjekt obvladujejo preveč agresivno.
V tem smislu bi zagotovo lahko trdili, da gre za delo, ki ponuja odlično alternativo ustaljeni duhovnozgodovinski opredelitvi evropskega subjekta; v njem namreč prepoznamo protagonista, ki je od zunaj tako obremenjen z informacijami, podatki, zgodbami in zgodovino, da tudi njegova identiteta ni več nekaj trdnega in celovitega, temveč je nenehno spreminjajoč se, fluiden organizem, ki ga nenehno soustvarja okolica.
Mož, ki je imel tri mame je tako besedilo, ki natančno opredeljuje pozicijo postmodernega človeka v svetu, kar se odraža skozi formo in vsebino; ne pričakujte pa, da se boste skozi romanoid lahko prebili brez truda – danes je tu in tam pri kakšni stvari težko odkriti »resničen« pomen.
