Recenzija knjige: Recenzija nepotrebna

Emil Filipčič: Serafa s Šarhove 2. Beletrina, Ljubljana 2015.

sre, 03.02.2016, 18:00

Ali Emil Filipčič pričakuje oceno knjige Serafa s Šarhove 2? Jo pričakujejo potencialni bralci? Bi bila takšna ocena sploh umestna in smiselna? Odgovor na vsa vprašanja je verjetno ne.

Filipčičeva zadnja knjiga se ne razlikuje veliko od knjig Problemi in Skrivnost užitka, tukaj ni zato, da bi se o njej razpravljalo, temveč zgolj zato, da bi se jo bralo. In predvsem zato, da jo je avtor lahko napisal, vsake dve ali tri leta mora vesoljni svet izvedeti, da se mu ne dogaja nič posebnega, zato pa se mu je veliko dogajalo v preteklosti.

Delo je priporočljivo vzeti v roke kadarkoli, še zlasti pa po kakšni globokoumni gledališki predstavi, med branjem še bolj globokoumnega eseja ali spremnega kataloga razstave, ali pa denimo pri prelistavanju aktov ministrstva za kulturo.

Kot smo že navajeni, gre za zbir realnih in imaginarnih situacij, za vsem znane dogodke v domiselni reinterpretaciji ali izmišljene dogodke v še bolj domiselni reinterpretaciji. V njih se lahko prepozna velik del slovenske kulturne »elite«, v simbolnem pomenu pa tako rekoč vsakdo, še zlasti tisti, ki si tega ne želijo.

»Rad bi bil nič, me razumeš? Rad bi bil bitje in nič drugega. In natanko to tudi sem, bitje v človeški podobi, ki ima svojo vsebino, svojo metafiziko in riše stripe, igra različne vloge na filmu, televiziji, na radiu in v gledališču.« Tale odlomek iz knjige pravzaprav pove vse, četudi se lahko nanaša na avtorja samega, na Marka Derganca ali pa na koga drugega iz njune tovarišije, ki si zares želijo zgolj tega, da bi obstajali. No, z majhnim zadržkom, to, da nima(jo) nobenih pretenzij, morajo vedeti tudi drugi, če je anonimen človek zares anonimen, to ni več prav nič zabavno.

Eden najbolj neumestnih očitkov, ki jih je deležen Filipčič, je ta, da venomer znova koplje po spominih ali da vedno znova piše eno in isto knjigo. Ne vem, ampak ali ni povsem vseeno, ali človek koplje po včerajšnjih spominih ali po tistih, ki segajo nekaj desetletij nazaj? In kateri avtor je napisal več kot eno knjigo?

Razlika je le v tem, da Filipčič piše to eno knjigo v več nadaljevanjih in pod različnimi naslovi. Poleg tega je v knjigi tudi youtube in kar nekaj drugih aktualnih zadev, kjer so akterji navedeni s pravimi ali izmišljenimi imeni. Sicer pa je vse to tako in tako nepomembno, kar šteje, je relativiziranje in razhierarhiziranje pomenov, ludizem, banaliziranje vzvišenega in postavljanje banalnega v okvir literature, igra sama po sebi brez posebnega smisla in še manj namena, pač tako, kot se znajo igrati otroci.

In Filipčič je še vedno duhovit. Marsikdo v njegovih letih bi bil obremenjen bodisi z nostalgijo ali s sarkazmom, zamerami, cinizmom in trpkostjo, pri Filipčiču ni čutiti nič od tega. Pravzaprav ni videti razlike med davno napisano Butnskalo in njegovim današnjim pisanjem, mož z leti ni nič izgubil in nič pridobil. In si glede tega tudi ne dela utvar. In je – on ali pa morda spet Derganc ali pa kdo tretji – obenem podoben Orsonu Wellesu in Erlandu Josephsonu. Kako je to mogoče, izveste v knjigi.

Prijavi sovražni govor