Tiskane izdaje
Knjiga s simpatičnim naslovom (v izvirniku Gangsta Granny) je delo angleškega avtorja, igralca in komika Davida Walliamsa. Ko izvemo, da je določeno besedilo delo komika, naši apetiti po humorju in zabavi menda upravičeno zrastejo. Kako je torej Walliams kos našim pričakovanjem?
Priznati je treba, da se ne odreže slabo. V glavno vlogo postavi enajstletnega Bena, fanta, ki je torej »v tistih letih, ko so se mu zdele deklice približno tako privlačne kot žabji mrest«. Precej neprivlačno se mu zdi tudi preživljanje petkovih večerov pri dolgočasni babici, ki ga sili jesti zelje in igrati črko na črko, da je mera polna, pa med hojo nevede spušča prdce.
Toda ko Beno v pločevinasti škatli za piškote odkrije velike količine nakita, se mu zastavi logično vprašanje – je babica res tako dolgočasna, kot se zdi na prvi pogled? Dejansko se izkaže, da je gospa polna presenečenj; no, resnici na ljubo je za Bena presenečenje že spoznanje, da je bila babica nekdaj mlada: »Poznal jo je le kot staro gospo. Predstavljal si je, da je bila stara gospa že ob rojstvu.«
Ker nima smisla, da bi na tem mestu preveč razkrila, ne bo šlo brez rahlega ovinkarjenja: torej, sledijo fantastične zgodbe in načrt za veliko skupno akcijo vnuka in babice, ki se je, prav tako v nekoliko fantastični maniri, zares lotita, a ne izpeljeta do konca, ker ju zaloti oseba, ki vam nikoli ne bi padla na pamet.
Kot vam je verjetno uspelo razbrati iz opisanega, je v romanu Babica barabica kar nekaj akcije in nemalo avtorjevih zabavnih pogruntavščin in opisov. Ima pa mladinski roman, ki ga je z značilno humornimi in živahnimi ilustracijami začinil Tony Ross, ilustrator, ki ima pogosto prste vmes tam, kjer se dogaja kaj hecnega (npr. pri Groznem Gašperju), še drugo plat.
V mislih imam subtilno opisane odnose med protagonistom in ostalimi literarnimi liki, ki odlično prikažejo tako Benove stiske (starša, ki sta obsedena s športnimi plesi, nimata posluha za sinovo željo, da bi postal vodovodar, zaradi česar se fant čuti nerazumljenega, osameljenega in celo neljubljenega) kot tudi babičine (ko enkrat v svoj slušni aparat ujame Benov telefonski pogovor s starši, v katerem si zaželi, da bi lahko čim hitreje odšel od nje, ker je tako dolgočasna, jo to seveda prizadene, toliko bolj, ker je Beno tako rekoč edino veselje v njenem življenju).
Predvsem pa avtor izpostavi vez, ki se počasi tke med vnukom in staro gospo in ju poveže celo kot partnerja in sostorilca, ter tako nevsiljivo promovira medgeneracijsko druženje. Vse do konca, ki je v kontekstu celote skoraj kanček preveč razčustvovan. Če potegnem črto – dobra zabava z zaresnim sporočilom.
