Recenzija knjige: Superzabavne osnovnošolske oslarije

Emmanuel Guibert: Ariol: oslič kot ti in jaz. Zavod VigeVageKnjige, Prevalje 2015, ilustracije Marc Boutavant, 
prevod Anja Golob, Katja Šaponjić

sre, 04.11.2015, 08:00

Ariol: oslič kot ti in jaz je duhovit, očarljivo narisan strip – prvi v seriji desetih – o otrocih, pardon, živalih, iz osnovne šole, namenjen prav takšnim bralcem.

Zato je vsebinski poudarek na značilnih šolskih in domačih situacijah: zbiranju poguma, da bi najlepši sošolki končno povedal, da si zaljubljen vanjo; življenjskemu pomenu določene znamke športnih copat; nezmožnosti, da bi si pri pouku kaj zapomnil, čeprav se učitelj še tako trudi; igranju prismuknjenih iger, pri katerih punce nočejo sodelovati … Dogajanje je podano prek živih dialogov, ki jim risba počasi, potrpežljivo sledi z drobnimi, a pomenljivimi premiki.

Ob dialogih je glavna odlika stripa izvrstna karakterizacija likov. Osliček Ariol je v naporni fazi odraščanja, ko si želiš (biti) neznansko več, kot pa si dejansko sposoben. Zato polovico časa preživi zataknjen v grandioznih fantazijah, kjer kot teniški as oziroma rok pevec osvaja Petulino srce ali pa kot superjunak Gromski konj rešuje svet pred zlobci.

Ob Ariolu so v stripu še drugi junaki, ki jih najdemo v vsakem razredu: njegov najboljši prijatelj, pujs Ramono, zabavljač, ki je vedno razpoložen za potegavščino; pasivni zaspanec konj Šime; odličnjakinja, muha Brenča, ki ve odgovor na vsako učiteljevo vprašanje in ga z veseljem prišepne v Ariolova velika ušesa; vzvišena razredna lepotica Petula … Izvrstna sta tudi oba učitelja: novodobni pes Top, ki se (zaman) trudi podati šolsko snov na izviren, ustvarjalen način, in petelin De Muskla, učitelj telovadbe starega kova, ki ga mulci skrivaj kličejo gospod Pravzaprav.

Vsi junaki stripa so počlovečene živali, kar avtorjema omogoča sproščeno poudarjanje telesnih pa tudi značajskih razlik, brez skrbi za politično (ne)korektnost in ne da bi zašla v karikiranje. Tako se lahko necenzurirano, a ne žaljivo, sprostijo silovita, protislovna čustva, ki nas preplavljajo v otroštvu. Ko Brenča denimo imenuje Petulo »velika krava«, so v tem dvoumnem nazivu zajeti veliko občudovanje, razjedajoče ljubosumje in občutki manjvrednosti, ker je sama le muhica z »velikimi očmi in dlakami na nožicah«.

Ta trk med dobesednim (živalskim) in prenesenim (človeškim) pomenom pogosto zaneti glasen krohotek med branjem. Razmik med obema ravnema pa avtorjema omogoča tudi prostor za poglobljen razmislek, predvsem o strpnosti in sožitju. Petula je s svojo čokoladno poltjo in skodranimi lasmi hči snežno bele krave, ki materinsko potrpežljivo in ljubeče sprejema njen vročekrvni temperament, ki ga je podedovala po očetu, »biku z juga, krasni duši, ki pa ponori za vsako malenkost«. Spoštljivost in sprejemanje razlik pa nista pomembna le na osebni, ampak tudi družbeni ravni, kar še posebej velja za multikulturne družbe.

O predsodkih in tlačenju v (etnične) stereotipe neposredno spregovori poglavje Neumen kot osel, v katerem mama Ariolu v živahnem pogovoru razjasni, da se mora – če želi biti pameten osel – izogibati posploševanju. In ker so po navadi stvari, ki si jih drugi mislijo in govorijo o nas, navadne oslarije, je bolje prisluhniti tistemu, kar si sam želi (postati). Četudi Gromski konj.

Prijavi sovražni govor