Tiskane izdaje
Če namreč v svoji klasični pojavni obliki haiku omogoča bralcu ugledati hip, v katerem se znotraj sicer bežečega, nestalnega, plavajočega, nezadržno minljivega sveta paradoksalno pokaže, da je ta svet vendarle ontološko poln, nam je, nasprotno, pesem Svetlane Makarovič doslej sporočala, da je svet, v katerem živimo, v jedru pravzaprav manjkav, da torej obstaja le napol ali zgolj provizorično. Če, denimo, Bašo - s pomočjo Marta Ogna - piše: Umrejo kmalu - / vendar v petju kobilic / tega ni čuti, gredo zdaj menda že antološki verzi iz Preštevanja takole: Ne veš, da veter sahne, / da se drevo suši, / ne veš, da vse, kar vidiš, / samo na pol živi?
Na prvi pogled si, skratka, haiku in pesništvo Svetlane Makarovič nista videti nujno usojena. Toda branje Zime vezilje hitro pokaže, da, po eni strani, v rokah prave umetnice japonska pesniška forma zlahka vsrka vase povsem drugačno koncepcijo stvarstva, da pa, po drugi plati, tudi Svetlana Makarovič - pa naj v medijskih nastopih še tako zatrjuje, da se ni nikoli kaj prida zanimala zanj - zelo dobro razume jedro tradicionalnega haikuja. Med platnicami pričujoče zbirke tako najdemo nekaj pesmi, ki se scela prilegajo klasičnemu haikuju kot privilegirani obliki čudenja nad svetom, njegovo krhko lepoto, nad dejstvom, da za kratek hip ali dva nekaj samo preprosto - pa vendar čudežno - obstaja. Posebej dovršena se mi v tem smislu zdi tale: Mesec visoko, / v vrhu smreke je svetlo. / Snežna sovica. In vendar so v Zimi vezilji precej številnejše pesmi, ki jih brez posebne zadrege lahko vpišemo v že znani kontekst pesništva Svetlane Makarovič. Pasti, ki jih v zimskem gozdu nastavljajo lovci; otroci, ki umirajo ob zaledeneli bodeči žici; globoka brezbrižnost, vseenost in brezpriziven molk, v katerih se izgublja trpljenje ljudi in živali, vsega bivajočega pravzaprav ... Seveda je jasno, da bodeča žica tu zbuja še posebej aktualne asociacije, toda vse te motive vendarle že dobro poznamo.
A Zima vezilja ni nekakšna vaja v jecljavih ponovitvah; če je bila namreč pesem Svetlane Makarovič njega dni zelo nazorna, izjavljavsko neposredna, brezkompromisna v plastičnem, z arhetipskimi podobami podloženem slikanju groze, nasilja, umiranja in nesmisla, ki so, kakor se zdi, edina resnična resničnost tega sveta, je tokrat vse povedano v elipsi, zamolku, namigu, le nekajkrat se tisto, kar je grozljivo, zgodi pred našimi očmi, v samem telesu pesmi (tak primer slej ko prej ponuja tale haiku: Skozi vejevje / mrzle človeške oči. / Vroči brizg krvi.). Precej pogosteje se je v Zimi vezilji travmatični dogodek torej že dogodil, tako da je tisto, kar nam pesem navsezadnje kaže, njegov iztek, njegova posledica, se pravi izčiščena podoba njegove najgloblje resnice: V snegu drobna gaz. / Na veji črna senca. / Tu se gaz konča. Ali pa: Smrčki v brlogu. / Mrtva lisica v snegu. / Leskeče se žled. Na ta način haiku Svetlane Makarovič - prav nasprotno od svojega japonskega sorodnika, čeprav z istim pesniškim oziroma izjavljalskim postopkom, ki ga pač diktira njegova skrajna kratkost, zgoščenost - razkriva tisti temeljni »ni«, ki se skriva za mirijado stvari, pojavov in bitij tega sveta. Mislim, da tako dobro - to je: spoštljivo do predloge pa obenem povsem v skladu z lastnimi, evropskimi pesniškimi izhodišči - haikuja še nihče ni presadil v slovensko pesniško tradicijo.
