Recenzija knjige: Tihožitje z mrtvo babico in podganami

Tomo Podstenšek: Tihožitje z mrtvo babico. Zavod Droplja, Maribor 2015.
Objavljeno
17. november 2015 16.59
Anja Radaljac
Anja Radaljac

Tončka prhni v grobu, Zagorju se v trebuhu razrašča rakavi tumor, ki počasi metastazira v ustno votlino, bolnemu, sestradanemu Risu pes zavije vrat, podgana pa s srčkom, ki ji bije tritisočkrat na minuto, opazuje, kako strup okrutno, počasi, ubija vse njeno sorodstvo, ki je neprevidno zaupalo ljudem.

Našteti so bržkone najbolj učinkoviti motivi (in hkrati literarne osebe) romana, v katerem se povprečna slovenska družina ne more dogovoriti, kaj in kako zastran ravno tako povprečne slovenske dediščine. Medtem ko se družinski člani (Tone, Mojca, Žan, Tina in Igor) prepirajo, se njihova mati, babica in tašča razkraja v grobu, dogajanje pa s svoje perspektive popišejo tudi živali, ki bivajo ob ljudeh ali v njihovi okolici.

Najlepše se v romanu bere tisto, kar sega prek »sodobnega socialnega realizma«: prhnenje trupla je resda opisano realistično, ampak prav v svojem realizmu, ki gre do konca, zazveni absurdno, groteskno, cinično – in učinkuje. Kdaj kadaver preneha biti oseba? V trenutku smrti ali v trenutku pozabljenja? Nekaj absurdnega in grotesknega je tudi na tistih delih pripovedi, v katerih so fokalizatorji živali; družinski pes Zagor (alias Zagi), starček, ki se mu izteka čas, ampak ga do konca ne zapusti zafrkljiv, s črnim humorjem začinjen pogled na okolico, zasanjana (ali pa le s kolektivnim nezavednim prežeta) kmečka podgana in tragično, brezsmiselno udomačeni maček Ris.

Družina, ki je v osrčju romana, je ignorantsko zavrgla tako svojo preminulo sorodnico kot vse omenjene živali (ni naključje, da so ob koncu romana vsi našteti mrtvi). In zakaj bi bilo z njihovimi medosebnimi odnosi kaj drugače? Nujno je zadovoljiti svojo željo in celo mimo jasno izraženega odpora družinskih članov vsiljevati svojo voljo: starša Tini meso, ki ga kot vegetarijanka zavrača, Tone vsem družinskim članom (zlasti sinu) prenovo domačije, ki jo je podedoval po starših, s katerimi skorajda ni imel stikov, Žan svojim dekletom jebivetrstvo, ki je seveda spet oblika egoizma … in tako dalje.

Škoda je, da roman ni v celoti spisan s takim izvirnim, brutalnim realizmom kot popisi propada trupla (v katerih je roman tudi slogovno najmočnejši), da se ne dogajajo taka nenavadna premeščanja označencev in označevalcev kot pri prenosu človeškega mentalnega (in emocionalnega) ustroja na žival tudi pri popisu usod človeških literarnih likov.

Slednji namreč zapadajo številnim konvencijam, ampak hkrati niso dovolj konvencionalni, da bi tako njihovo risanje lahko imeli za zavesten literarni postopek obdelave književnih oseb; umetnica, vegetarijanka, ki ne zna z denarjem, triindvajsetletnik v blagi eksistencialni stiski, petdesetletnik, ki obžaluje zavožen odnos z umrlimi starši, in njegova medla žena, ki bi – menda – rada samo mir. Pripoved o tipični slovenski družini, ki se spre okrog dediščine, je malce razvlečena, duhamorna in enostavno dolgočasna.

Tihožitje je torej najboljše tam, kjer je vsaj malce morbidno. Z rahlim poklonom naslovnici: niso zanimive bučke, temveč mrtvaška lobanja v središču.