Tiskane izdaje
Peter Rezman, večstranski besedni ustvarjalec, najbolj uveljavljen pa kot prozaist, ima v slovenskem književnem prostoru posebno mesto. Ni ga pridobil le z nesporno veščino pripovedovanja, ampak tudi z avtoriteto izkušenj, vezanih na trdo delavsko življenje.
Najmočnejši navdih črpa iz izkušenj, ki jih je pridobil v letih rudarskega dela. Tudi v novem romanu Tekoči trak je tako še vedno precejšen del namenjen delavcem, ki petsto metrov pod zemljo izkopavajo premog, čeprav ni v celoti posvečen temu poklicu kot Rezmanov predhodni roman Zahod jame.
V Tekočem traku avtor z naturalistično pripovedno tehniko slika različne delavce, zlasti tiste nižje kvalificirane: delavke za tekočim trakom tovarne gospodinjskih aparatov, gradbince Megrada in omenjene rudarje. Pred bralcem se tako razgrnejo delavska življenja izkoriščanih in razžaljenih plasti prebivalstva neimenovanega mesta (Velenje), še posebej pa njihovo kolektivno delovanje, ki nastopi, ko jih težko preživljanje z uborno plačo ali sploh popolna opeharjenost za plačilo (v primeru tujih gradbincev) prisili, da gredo stavkat.
Delavski štrajk je osrednja tema romana. Rudarski štrajk iz sedemdesetih let, ki je edini med opisanimi imel občuten učinek na zvišanje plač, spremljamo retrospektivno. Ob njem se lahko spomnimo na Zolajev znameniti naturalistični roman Germinal, ki pripoveduje o stavkajočih rudarjih. Rezman sicer ni Zola, vseeno pa bralcu ponudi večplasten vpogled v mehanizme delavskih uporov in poznavalsko upodobi tudi udarni raperski nastop v podporo stavkajočim delavkam.
Ob nizanju okoliščin in neogibnih posledic takega udejstvovanja bralca pusti razmeroma brez upanja, da se bo kaj spremenilo. Čeprav je vodstveni sloj v ozadju, postane jasno, da uprave podjetij, sindikate in delovno inšpekcijo sestavljajo brezčutni in koristoljubni posamezniki.
Rezman vzpostavlja močan, vseeno pa ne črno-belega kontrasta med nesebičnim junaštvom in klečeplazenjem. Njegova pripoved ima močne družbenokritične konotacije, a te ne udušijo literarnih kvalitet.
Literarno moč pripovedi je najti v bogatem in izbranem jeziku, ki mu dodajo pestrost dialogi, spisani v dialektu ali slengu, in živahen, ponekod prav zgoščen knapovski žargon, ki je postal že avtorjev zaščitni znak. Jezik je, skupaj s pripovednim zamahom, ki odločno drsi prek številnih manj srečnih zgodb, in učinkovito krožno strukturo močna plat tega dovršenega romana.
Šibkejšo plat je mogoče videti v predstavitvi osebnih zgodb, ki bi morale v romanu vendarle imeti osrednje mesto. Tu so manj izrazite od vrenja delavskih kolektivov. Roman nam postreže s ščepci iz življenja bosanske priseljenske družine upokojenega rudarja Sejida in z ljubeznijo med njegovo hčerjo Sedido in Enim Slovencem.
Niti, ki spletajo osebne zgodbe, se tu in tam izgubijo, potisnjene so bolj v ozadje in se odmaknejo od bralca. Protagonist En, poštenjak, zaljubljenec in borec za pravice soljudi, ki je nenehno tarča neupravičene nestrpnosti, nazadnje zato, ker si je pustil rasti dolgo brado in se spreobrnil v muslimana, postane žrtev surove sovražnosti.
Tak razplet ima močno latentno sporočilno vrednost, ki pa se bralca premalo dotakne. Kot da ob fantovi žalostni usodi ostane samo medlo, čeprav resnično, spoznanje, da je bil to res kar »En neznanec« in da je »izginil brez vsakih sledi«.
Z njim pa izpuhtijo tudi vsa naprezanja njemu podobnih nepomembnih bitij, priklenjenih k tekočemu traku do konca, ker nimajo sreče in pravih zvez.
