Tiskane izdaje
Pesniški prvenec Petre Koršič že z naslovom sporoča, da se ga ne da umestiti v dekonstrukcijske kalupe, ki v zadnjih desetletjih prevladujejo v naši poeziji.
V tem času je večina osrednjih avtorjev izgnala iz poezije metaforiko, namesto nje pa uvedla metonimično, prozaično načelo kompozicije, ki ga pogosto dopolnjujeta kolažiranje in preizpraševanje ontološkega modela pesniškega teksta.
Furlanka je dvignila krilo pa postavlja v ospredje močno in jasno izraženo podobo. Bralcem, ki niso iz Goriških brd, se bo zdela nenavadna, verjetno tudi skrivnostno erotična, v pesničinem domačem svetu pa je to ustaljen izraz za rdeče večerno sonce, ki zahaja nad Furlanijo in napoveduje lep prihodnji dan.
Barvitost podob, njihova plastična izraznost tvorita kompozicijsko načelo celotne zbirke, ki je razdeljena na razdelke Rdeča, Bela in Modra. Čeprav je zbirka vsebinsko raznolika, jo je avtorica zaobjela kot celoto, in tudi v posameznih fragmentih se vedno znova osredotoča na osrednji motiv, kroži okoli njega in ga variira, včasih preizprašuje, razvije v drobne zgodbe, eseje, razmisleke in izpovedi, dopolnjuje celo z družbeno refleksijo, nikoli pa se od njega zares ne oddalji ali ga zapusti.
Osrednji motiv pogosto iz konkretnega prehaja v abstrakcijo, s čimer dobiva metaforični in simbolni pomen. Zaokroženost zbirke kot enotne stvaritve poudarjata tudi pesmi Krog in Travnik, ki imata funkcijo prologa in epiloga, temu pa je kot nekoliko nagajiva in igriva disharmonična komponenta dodan predtakt s pesmijo Naseli me znova, ki takoj na začetku razpre vprašanje možnosti krožne sklenitve. Nagajivo pravim zato, ker je kot nagovor enega posvečen kar trem osebam, dvema moškima in ženski: Urošu Zupanu, Zlatku Kaučiču in Ingrid Mačus: Zareži vame prečno, ne da odteče / kri, da se pred teboj odpre / življenje, ne v besedah, ne z besedami, / dejansko, in v tebi.
Petra Koršič torej vrača v poezijo določene postopke, ki so bili značilni predvsem za obdobje modernizma. Iz povsem konkretnega naravnega okolja vzeta naslovna podoba se tako lepo navezuje na stvaritve slikarja Marka Rothka, umetnika mistične osredotočenosti na barve in preproste oblike. Njemu je posvečena ena izmed osrednjih pesmi zbirke Rojstvo, v kateri pesnica izpričuje, da njena vera v moč besede ni le duhovna, ampak telesna: Zame je pesem telo. In naseljevanje, / tudi svojega. Poezija niso besede / na platnu, poezija je prostor, / ki si ga jara gibka misel prilasti.
Obenem je njena poetika dovolj odprta, da vključuje tudi elemente kasnejših umetniških tokov, modernistična podstat se lahko eklektično navezuje na vse, kar pesnico neposredno zadeva ali zanima. Poleg Rothka ima tudi ta pesem še enega naslovnika, tokrat Jasmina B. Freliha, ki rad razpira umetniško resničnost intertekstualnim navezavam. Takšen kompleksen spoj pa avtorice ne oddalji od osrednjega izhodišča, od njene vere v navezanost poezije na življenje in njeno transformativno moč, četudi je ta omehčana v oklepaju: Umetnost odpira most / v (novo) življenje, me uči motrenja / v ostenju.
Nekoliko zadržan sem sicer do nekaterih pesmi, ki delujejo malce preveč ezoterično, in včasih se zazdi, da avtorica prepogosto naslanja svojo prepričanost o moči poezije na podobe, ki imajo v naši tradiciji ustaljen simbolni pomen, vendar je zelo prepričljiva, ko se ji posreči zajeti različne elemente v zanjo značilen ritem in izpovednost, ki je pogosto erotična in se naravno in neprisiljeno pretaka tako v esejistične razmisleke kot blago družbeno kritiko.
Osvežujoče je, da je celotna zbirka prepredena s podobami iz narave, ki jih v mestni poeziji že skoraj ni. Furlanka je dvignila krilo nas opomni, da se je poezija vedno navezovala na naravo in da je njeno najmočnejše orodje vedno bila posamezna podoba.
